Čustveni izbruhi otroka so pogost izziv za starše, ki pogosto ne vedo, kako pomiriti otroka, ko besede ne zadoščajo. V trenutkih močne jeze, strahu ali žalosti otrok ne potrebuje nujno pojasnil ali tolažbe, temveč predvsem tiho prisotnost in občutek, da je slišan. Ključno je, da se starši ustavijo, vzpostavijo stik in dovolijo otroku, da doživi svoja čustva, medtem ko so ob njem v tišini in razumevanju.

Karkoli rečeš se otrok ne pomiri

Ko je otroka strah, ko je žalosten ali zelo jezen, je včasih edino, kar v globokem joku najbolj potrebuje, to da se ustavimo in ga slišimo. To pa storimo tako, da ustavimo naš avtomatizem, ki se v praksi pogosto sliši kot: “A daj daj, saj ni nič hudega.”, “Pa kaj je spet narobe.”, “Zakaj se spet dereš”, “Ni se treba za vsako figo jokat”, “Pa saj boš jutri šla spet v park” in “Poglej Marka, kako se ne joče.”. Včasih se sliši tudi kot notranji vzgib pretiranega pojasnjevanja in razlaganja, da bi otrok vendarle že razumel, zakaj nečesa ne sme in bo nehal jokat. V ozadju takšnih odzivov je skrita agenda – “Nehaj že jokat“, “Jaz ne zmorem s tvojim jokom“. Kar je v nasprotju “Želim te razumeti” in “Biti ob tebi“.

Starši se bojijo tišine

Opažam, kako se starši pogosto bojimo tišine, kako nam je tuja in neprijetna. Bojimo se, da če smo le fizično in čustveno prisotni ob jokajočem otroku, mu s tem ne dajemo dovolj. Pogosto nas preplavi notranji pritisk, da moramo še nekaj reči, ga potolažiti, razložiti, pojasniti, ustaviti ali svetovati,. Pa vendar je včasih prav tišina tista, ki prinese največjo tolažbo. Še posebej, ko je otrok preplavljen.

Odkrij moč tihe prisotnosti

Besede so lahko dragocene in seveda tudi pomagajo. A najbolj pomembno je, da postanejo zavestne. Se jih zavedamo. Torej vemo, zakaj rečemo in kaj želimo z njimi sporočiti. Če ne v tistem trenutku, pa kasneje razmišljamo o njih. Se jih prevprašujemo. V samorefksiji. Nič ni bolj tolažilno in dragoceno kot trenutek, ko se ustavimo, sklonimo k otroku, ga objamemo, vzpostavimo fizični stik – ali pa preprosto počepnemo k njem, če telesni stik odklanja. Najbolj oporne besede so včasih preproste in kratke:

“Povej mi več.”, “Ni ti lahko.”, “Ob tebi sem.”, “Nisi sam/-a.”

Tvoj as iz rokava

Ko otrok kljub vašim besedam še vedno intenzivno joče, vi pa ne veste, kaj bi še rekli ali naredili, se spomnite, da morda potrebuje le vašo prisotnost. Lahko tudi ubesedite, kaj čuti ali kaj se je zgodilo. Na primer: »Ni ti všeč, da ti je bratec vzel igračo. Si žalosten?« In potem sledi naša prisotnost in tišina. Lahko kasneje spet ubesedimo, ampak pazimo, da nismo »naučeni«. Otrok nam bo hitro pokazal, kaj si misli, glede naših besed in naučenih strategij. Opazujte otroka. Opazujte sebe. Ustavite se, usedite ali počepnite. Opazujte svojo telesno držo. Roke naj bodo sproščene. Stresite svoje telo. In predvsem – zadihajte. Pogosto pozabimo na dih. Dih nas prizemlji in ustavi naš avtomatizem.

Vabljeni na Program za starše, kjer boste prejeli celosten vpogled v otrokov razvoj, praktične veščine za vsakodnevne izzive in boljšo samozavest v starševskih odzivih.