Pred nekaj dnevi smo stali v vrsti, ko je približno štiriletni otrok z rokami prijemal trak in nakupovalni voziček, nato pa si položil roko v usta. Oče ga je opozoril z ostrim tonom: “Če ne boš ubogal, bom hud.” Prodajalka, ki ni razumela, zakaj je bil otrok kregan, je fantka prijazno vprašala: “Ja, kaj bi pa rad?” Oče je odvrnil: “Eno čez rit bi rad.” Prodajalka ga je hitro posvarila: “Ah, to pa ne. To se pa ne sme.” Oče je nato začel razlagati, zakaj je mnenja, da itak se ne sme udariti otroka, a včasih pa je potrebno, drugače je ta mladina čisto preveč razvajena. Medtem je otrok le nemo gledal v tla, povesil glavo in stiskal roke.

Doma pa nič ne uboga

To je tipičen primer, kako otroka javno ponižati in razvrednotiti. Kolikokrat slišimo, da kdo pohvali otroka, kako priden in lepo vzgojen je, nato pa starš pripomni: “Ko bi le bil tudi doma takšen“, ali celo: “Doma je pa pravi hudiček“, in “Doma pa nič ne uboga.” Resnično se sprašujem, kaj je namen takih besed? So izraz frustracije, poskus opravičevanja ali želja, da bo otrok slišal in začel ubogati ali zgolj navada, ki se prenaša iz generacije v generacijo? Kakorkoli že, njihov učinek na otroka je vse prej kot nedolžen. Otrokovo odziv, kot je “gledanje v tla in stiskanje rok”, je jasen znak, da otrok v takšnih situacijah občuti sram in nezaupanje. Zanimivo je, da se potem prav starši, ki se odzivajo na takšen način sprašujejo, zakaj je njihov otrok nesamozavesten. Starši, ki nevede ranijo otrokovo samospoštovanje, pogosto iščejo zunanje rešitve za izboljšanje otrokove samozavesti. V želji, da bi otroka “popravili”, ga vpišejo na številne dejavnosti, kot so športi, glasbene šole ali tečaji javnega nastopanja, verjamejoč, da bodo ti dosežki dvignili njegovo samozavest. Vendar pa se pri tem pogosto spregleda globlji problem – otrokova ranjena podoba o sebi.

Starši nevede ranijo otrokovo samospoštovanje

Starši želijo samozavestne otroke, a hkrati s svojimi besedami nevede spodkopavajo temelje njihovega samospoštovanja. Dejavnosti, kot so šport, umetnost ali glasba, lahko resnično prispevajo k otrokovi samozavesti, vendar same po sebi ne morejo zaceliti ran, ki jih povzroči pomanjkanje spoštovanja. Otroka lahko vključimo v pet dejavnosti z najboljšimi nameni, a če nima osnovne podpore, občutka, da ga starši spoštujejo takšnega kot je, lahko te dejavnosti postanejo način, kako “dokazovati svojo vrednost”. Otrok lahko postane pretirano tekmovalen, perfekcionist ali pa bo v dejavnostih le pasivno sledil, brez resnične notranje motivacije.

Kaj je razlika med samospoštovanjem in samozavestjo?

Samospoštovanje pomeni, da cenimo in spoštujemo sami sebe takšne, kot smo. Gre za občutek lastne vrednosti, ki ni odvisen od zunanjih dosežkov, mnenj drugih ali trenutnih uspehov. Samozavest pomeni, da verjamemo v svoje sposobnosti, znanje in veščine, ki so potrebni za uspeh v določeni situaciji. Raniti otrokovo samospoštovanje pomeni posegati v njegov občutek lastne vrednosti, ki se oblikuje skozi odnos, besede in dejanja odraslih. To lahko storimo zavestno ali nezavedno, pogosto zaradi nepremišljenosti, stresa ali privzgojenih vzorcev.

Konkreten primer

Lahko povem na primeru, kako se ranjeno samospoštovanje kaže v odrasli dobi. Na primer: Jana, 34-letna uspešna strokovnjakinja, ima odlično službo in širok krog znancev. Navzven se zdi samozavestna in ljudje jo tudi tako doživljajo, vendar globoko v sebi nenehno dvomi o svoji vrednosti. V partnerskem razmerju se trudi nenehno ugajati partnerju, ker se boji, da bo zavrnjena, če ne bo “popolna”. Vsaka napaka ji povzroči občutek sramu, saj se spomni, kako so jo starši kritizirali zaradi neuspehov. Težko reče “ne,” ker se boji, da bi jo drugi zavrnili ali kritizirali. Tako pogosto privoli v zahteve, ki ji škodijo, kar vodi v občutke izčrpanosti in zamer. Ranjeno samospoštovanje se pogosto skriva za masko navidezne samozavesti. V odraslosti se kaže v težavah pri postavljanju meja, strahu pred zavrnitvijo in občutkih manjvrednosti. Ranjeno samospoštovanje se pogosto skriva za masko navidezne samozavesti. Jana se še vedno podzavestno boji, da ni dovolj dobra kot oseba. To ji preprečuje, da bi v celoti uživala svoje življenje ali gradila zdrave odnose. Namesto da bi se cenila zaradi tega, kar je, si ljubezen in spoštovanje poskuša “prislužiti” z dosežki in ugajanjem. Kar jo izčrpava in pušča še bolj izpraznjeno. Če želi Jana živeti bolj polno in notranje mirno življenje, ji bo pomagalo to, da bo ozavestila vzorce iz preteklosti in začela graditi nov in bolj sočuten odnos do sebe.

Kako in s čim ranimo otrokovo samospoštovanje?

• Ko ga kritiziramo in posplošujemo. Osebno kritiko prepoznamo po besedah “nikoli”, “vedno” ali “zakaj si takšen”. Bolj konkreten primer bi bil: “Vedno si tako len“, “Nikoli se ne potrudiš“.
• Otrokovo samospoštovanje ranimo tudi z javnim poniževanjem, ki sem ga omenila zgoraj. Torej ko otroka kritiziramo pred drugimi. Otrok občuti sram in izgubi občutek dostojanstva. Začne dvomiti o tem, ali je vreden spoštovanja.
• Prav tako ranimo samospoštovanje, ko otroka primerjamo z drugimi. Na primer: “Zakaj nisi tako priden kot tvoj brat?“, “Lej kako je tista punčka pridna.”
• Tudi takrat, ko minimaliziramo čustva: “Ne bodi smešen, to ni nič takega,” “Ne jokaj, kot da je konec sveta.”
• Če ga pretirano ščitimo ali nezaupamo, da zmore. Otroku ne dovolimo, da bi samostojno raziskoval svet ali delal napake (npr. “Saj ne znaš tega narediti, bom jaz”). Otrok izgubi občutek kompetentnosti in začne verjeti, da ni sposoben ničesar doseči sam.

A potem moramo otroka samo hvaliti?

Otroci zelo pozorno poslušajo, kaj odrasli govorijo o njih drugim ljudem, in ta sporočila pogosto ponotranjijo. Naši pogovori z drugimi v prisotnosti otrok, pa naj bodo ti namerni ali nenamerni, vplivajo na to, kako otroci dojemajo sami sebe. Niti pretirano povzdigovanje (“naš otrok je najboljši”) niti poniževanje otroka (“naš je pa len pa štorast”) ni koristno za njegov zdrav čustveni in osebnostni razvoj. Oba pristopa lahko negativno vplivata na otrokovo samopodobo, čeprav se na prvi pogled povzdigovanje morda zdi pozitivno. Če otroku ves čas govorimo, da je “popoln,” “najboljši,” ali da “nikoli ne dela napak,” lahko ustvari nerealno podobo o sebi. Ko se sooči z neuspehom, ga ta prizadene bolj, kot bi ga sicer.

Starševstvo je naporno

Izražanje občutkov utrujenosti ali težav v starševstvu je povsem naravno in celo zdravo, saj smo tudi starši ljudje, ki imamo svoje meje in čustva. Pomembno pa je, da to počnemo na način, ki ne obremenjuje otroka ali ne posega v njegovo samospoštovanje. Prostor za naše občutke in skrbi je v varnih odraslih odnosih. Otroci še nimajo sposobnosti ločevanja med izražanjem občutkov in občutkom krivde – hitro prevzamejo odgovornost za starševe stiske. Lahko se o njegovem vedenju tudi na drugačen način pogovorimo z njim na samem in ne potenciramo težav ali izzivov v javnosti. Ni treba, da smo popolni in seveda se bomo znašli v različnih situacijah. Ozaveščanje svojih avtomatizmov in globlji vpogled v to, zakaj nekaj sporočamo, lahko pripomore k večji povezanosti z drugimi. Ne samo z otroki, temveč tudi s partnerjem.

Tvoj as iz rokava

Ko te kdo vpraša o otroku, na primer: “ali je priden?”, “ali uboga?”, lahko odgovor usmeriš na odnos:

• “Včasih se imamo lepo, včasih se težje razumemo, ampak vedno nam uspe najti skupen jezik.“, “Imamo dobre in slabe dni.“
• Zakaj je usmerjanje na odnos koristno? Namesto, da otrok občuti, da je “slab” ali “problematičen,” dobi sporočilo, da so težave del odnosa, ne njegove osebnosti. Uči se sprejemanja nihanj v življenju. Ko rečemo, da imamo vsi dobre in slabe dni, otroka naučimo, da ni popolnost tista, ki šteje. Poudarja moč povezave. Izjave, kot so “vedno nam uspe najti skupen jezik,” gradijo zaupanje in občutek, da so odnosi stabilni, tudi kadar pride do težav.

DELAVNICE

Vabim te, da pogledaš aktualne delavnice na temo starševstva. Delavnice so namenjene krepitvi čuječnosti, znanja, tehnik in samoopazovanja, ki te lahko na poti starševstva podprejo. Klikni TUKAJ.