Veliko staršev se dandanes sprašuje kako in kdaj otroku postaviti meje. Na kakšen način? Kdaj bom lahko otroku le rekel in me bo ubogal?

Neustrezno postavljanje mej otroku

Nekateri starši se izogibajo postavljanju mej iz strahu, da bodo prizadeli otroka. Posledično pa otrok še pogosteje prestopi meje. To vodi do frustracij, ki se lahko končajo z impulzivnimi odzivi staršev. In takšnimi odzivi rušijo zaupanje in varnost v odnosu. Posledično tudi otrokovo sodelovanje.

Primeri odzivov staršev, ki otroka razvrednotijo, vključujejo izjave, kot so

»Ti si me pripravil, da sem znorel.«,»Oprosti, ker sem zakričal, ampak si si zaslužil.«, »Kok si siten in tečen, če sem rekel ne, je pač ne.«, »A lahko vsaj enkrat na tem svetu ubogaš in nehaš?«

Na drugi strani so skrajnosti v obliki pretirane nemoči in ponižnosti. Starši iz strahu pred izgubo bližine in odnosa z otrokom popuščajo in se izogibajo vzpostavitvi jasnih mej. Izjave kot so:

»Oprosti ljubček, saj veš, da tega ne smeš.«,»Ne smeš biti takšen, bom povedala atiju, ko pride domov in ne bo vesel.«

Vprašanje, kako in kdaj otroku postaviti meje ni enostavno in univerzalno

Starši pogosto iščejo univerzalne nasvete o tem, kako postaviti meje, vendar takšnih rešitev ni. Ključna vprašanja so: “Kako se počutim, ko postavim mejo, ki otroku ni všeč?” in “Ali sem dovolj stabilen, da me otrokova reakcija ne vrže iz tira?”

Nekateri starši popustijo, ker se bojijo otrokove jeze in verjamejo, da s tem uničujejo odnos. Drugi popustijo iz občutka krivde ali sočutja do otroka. Vendar pa je ključno, da starši ostanejo odrasli v situacijah, ko jih otroci najbolj potrebujejo.

Neustrezen način vzpostavljanja avtoritete

Nekateri starši mislijo, da bodo s tem, ko bodo prevzeli starševsko odgovornost, izgubili povezanost in bližino z otrokom. Zato ostajajo v vlogi »šibkega in pretirano razumevajočega starša«. V takšnih primerih otrok prevzame vlogo odraslega in razpolaga z močjo, kar pa je za otroka seveda strašljivo in (ne)varno. V takšnih odnosnih dinamikah čustveni izbruhi postajajo glasnejši, močnejši in pogostejši. Iščejo varnost in odraslo osebo, ob kateri se bodo počutili varno.

Ponekod še vedno velja, da starši nastopajo iz svoje pozicije moči. Torej vzgajajo s pomočjo vzbujanja strahu pri otroku. Meje postavljajo, togo ter rigidno. Za takšnimi vzgibi in takšno močjo skriva staršev strah. Strah, da ne bodo kos otroku in njegovem vedenju. Takšen način postavljanja mej dolgoročno ne vodi do trdnega odnosa z otrokom, temveč do kljubovanja.

Postavljanje mej se začne že zgodaj, ampak na drugačen način kot na primer pri desetih letih. Otrok ne deluje na daljinsko opravljanje in ni prišel na svet z namenom, da nas uboga. Pri mejah je potrebna naša aktivna, stabilna, igriva ter odrasla drža, o kateri veliko govorimo v Programu za starše.

Odnosi temeljijo na ponavljajočih se vzorcih

Ni hitrih in univerzalnih rešitev glede vprašanja kako in kdaj otroku postaviti meje. Odnos med otrokom in staršem se gradi skozi ponavljajoče se vzorce vedenja in prepričanj. Kakovost odnosa se najbolj pokaže ravno v trenutkih, ko postavimo meje. Če imate občutek, da ste otroku v določenih situacijah že 100-krat povedali in postavili mejo, ste na dobri poti. Učijo se preko ponavljajoči se situacij.