Vsaka generacija se srečuje s svojimi izzivi. Tudi vaši starši so se, ko so vas vzgajali, na svoj način spopadali s postavljanjem mej v odnosih s svojimi starši, taščami, tasti, itd. Vzgojni vzorci se nenehno spreminjajo – hote, namensko ali povsem spontano. Vsak starš, ne glede na generacijo, vsaj v enem delu odnosa z otrokom reče: “To pa ne bom delal, tako kot so tastari. Nočem biti taka/takšen.” Čeprav se žal ta spomin o frustraciji ob postavljanju mej zelo hitro pozabi in imajo naši stari starši občutek, da je vse to novo in da so novodobni starši čudni, temu seveda ni tako. Vsaka generacije se glede na kulturni, družinski in družben kontekst bori z uveljavljanjem sprememb in s tem postavljanjem mej v obstoječih večgeneracijskih družinskih sistemih. In tako kot ste vi hvaležni svojim staršem za nekatere stvari in jim morda druge zamerite, bodo tudi vaši otroci nekoč občutili podobno do vas.
Ni popolnega starša
Če še vedno verjamete, da ste lahko popolni starši in, da ne boste delali napak ali pa k temu stremite, je smiselno, da se vprašate, ali je to res v otrokovo korist. Ko bodo otroci odrasli, bo namreč najpomembneje, da starši prevzamemo odgovornost za svoje napake, ki jih bodo naši otroci brez zadržkov delili z nami – če bomo le imeli dovolj varen in zaupen odnos, ki jim bo to omogočal. Če nam bo otrok to jasno in glasno upal povedati in ga bomo pripravljeni slišati in razumeti, potem smo lahko ponosni nase in si čestitamo, kar pomeni, da otroku ni potrebno pred nami skrivati jeze in zamer, ki jih ima do nas. Mar ni to bistvo zdravih odnosov? Na korekten, oseben in avtentičen način povedati, za kaj smo hvaležni in kaj nam ni bilo všeč? Brez tihih maš, zamer in iskanje krivca.
Postavimo meje ali prekoračimo meje?
Kar se tiče postavljanja meja, pogosto opazim, da nam staršem ni lahko najti pravega ravnovesja. Kolikor imamo na eni strani težave pri postavljanju mej, jih po drugi strani pogosto tudi nevede prekoračimo – vse seveda v dobri veri in s skrbjo za dobrobit otrok. Torej tako kot stari starši kršijo naše družinske meje, kršimo tudi mi njihove. Zato nastajajo konflikti, tihe maše, obrekovanja in ostale igrice, ki rušijo in ustvarjajo napete odnose.
Zakaj je nekaterim staršem težko postaviti mejo sorodnikom?
Največkrat je v ozadju močna želja po ugajanju, sprejetosti in všečnosti. Gre za kompleksen proces, v katerem človek žrtvuje svoje potrebe za občutek sprejetosti in potrditve s strani drugih. Takšen vzorec vedenja ima svoje korenine v otroštvu, predvsem v družinskih in širših družbenih vzorcih, ki spodbujajo prilagajanje in izogibanje konfliktom. Otroci, ki odraščajo v okolju, kjer so starši usmerjeni k zadovoljevanju družbenih pričakovanj ali izogibanju konfliktom, pogosto prevzamejo te vzorce, saj jim postanejo temeljni del njihove identitete. Posledično se lahko razvijejo v odrasle, ki si izjemno prizadevajo za ugajanje in potrditev, tudi na račun lastnega počutja in zdravja. Če nas kdaj ta vzorec ali lastnost začne motiti, se to zgodi, ko imamo svoje otroke. In ne samo, da se starši srečujejo z težkimi občutki ob postavljanju meje in besedi NE, ampak se hkrati učijo, kako se sploh postavi osebne meje. Če se prepoznate v opisu je prvi korak je, da se začnete opazovati. Par vprašanj za samorefleksijo:
- Kaj se zgodi, ko postavite mejo?
- Ali ob postavljeni meji veliko pojasnjujete?
- Vas postane sram?
- Vam je težko, če oseba ob postavljeni meji postane jezna ali žalostna?
- Postavite mejo na trden ali odločen način in od nje ne odstopate, ker se bojite, da meja ne bo spoštovana?
- Ste se pripravljeni pogajati in slišati tudi drugo stran?
- Želite postaviti mejo pa se v zadnjem trenutku premislite?
Raziskujete pri kateri stvari bi radi postavili mejo. Pojasnite si, zakaj vam je ta meja tako pomembna. Še boljše je, če mejo predebatirata s partnerjem. In skupaj razmislita, kako jo bosta podelila z okolico.
Zakaj starši postavljanje mej spremenijo v nadzor?
Nekateri starši verjamejo, da je naloga starševstva popolna kontrola nad otrokovim življenjem in vedenjem. Menijo, da je to edini način za njegovo “pravilno” vzgojo. Takšno prepričanje pogosto izhaja iz vzorcev, ki so jih sami doživljali kot otroci ali iz družbenih pričakovanj. Starši, ki občutijo pritisk, da morajo biti popolni, pogosto prenašajo ta perfekcionizem tudi na okolico in stare starše. Zato postavijo stroge in natančne meje ter stalno nadzorujejo odzive starših staršev. S tem si želijo, da bi se izognili napakam, ki bi lahko negativno vplivale na otroka. Znanje in zavedanje, ki ga imajo nekateri starši včasih prekorači meje in preide v nadzor. Če na primer stari starši uporabljajo strožje vzgojne metode ali pa so bolj popustljivi kot starši, lahko slednji poskušajo postaviti meje. Vendar to včasih preide v nadzor nad tem, kako stari starši ravnajo z otroki. Nekateri starši imajo občutek, da morajo imeti popoln nadzor nad otrokovim življenjem in da so edini, ki lahko ustrezno poskrbijo za otrokove potrebe. Strah, da bi otrok utrpel kakršnokoli čustveno škodo, lahko tako vodi v strogo postavljanje mej, ki se prevesi v nadzor. In ni ok. Ne za otroka, ne za duševno zdravje starše in ne za odnose z okolico. Kaj to pomeni v praksi? V praksi to pomeni, da starši narekujejo, kaj lahko počnejo in kaj ne, dajejo ogromno navodil in komentirajo vsak korak, ki ga stari starši naredijo.
Starši v takšnih primerih pogosto prevzamejo zelo podrobno usmerjanje, ki vključuje:
- Narekovanje aktivnosti: Starši določajo, kaj lahko stari starši z otrokom počnejo in kaj ne smejo početi, kar pogosto vključuje zelo specifične omejitve – od tega, kakšne igre so primerne.
- Podrobna navodila in komentarji: Starši dajejo starim staršem podrobna navodila o vsakem koraku pri skrbi za otroka. Morda to vključuje natančne opise, kako otroka hraniti, kako se odzvati na njegova vprašanja in kako ga tolažiti. Vsakokrat, ko stari starši naredijo nekaj po svoje, starši posežejo z navodili ali korekcijami. Pogosto gre za strogost, ki jo imajo starši tudi sami do sebe
- Nenehno preverjanje: Tudi kadar otrok preživi čas s starimi starši brez prisotnosti staršev, slednji pogosto preverjajo situacijo preko klicev ali sporočil, kar ustvarja vzdušje nadzora in lahko stari starši občutijo, da jim starši ne zaupajo.
- Kritični komentarji in nesprejemanje drugačnosti: Če stari starši ravnajo drugače, kot starši pričakujejo, pogosto sledi kritika ali izraženo nesoglasje. Starši se lahko do podrobnosti spuščajo v to, zakaj je določen pristop napačen, in nenehno opominjajo, da je njihov način edini pravi. To pa lahko pri starih starših vzbudi občutke zavračanja in nekompetentnosti.
Seveda starši postavljamo meje
Res je, starši imamo svoje vrednote in pričakovanja, vendar pa je pomembno, da se zavedamo, da vsi, ki so v otrokovem življenju, v njem puščajo svoj odtis – tudi stari starši. Poskus popolnega nadzora in odpravljanja vseh neprijetnih ali drugačnih izkušenj pri otroku ni realen, prav tako pa ni dolgoročno zdrav. Pomembno je, kako se lahko na spoštljiv način pogovarjamo s starimi starši. Postavljanje mej – kot na primer omejevanje sladkarij – ni nadzor, temveč jasen izraz vrednot in načel staršev. Ključno je, da:
- Določimo prioritete: Namesto nadzora nad vsako podrobnostjo se osredotočimo na stvari, ki so za nas in otroka resnično pomembne, in na njih postavimo meje. Manj pomembne odzive, razlike, lahko pustimo ob strani, saj s tem dajemo prostor otroku za prilagajanje različnim pristopom in ustvarjamo bolj sproščeno okolje.
- Jasno in odločno komuniciramo: Pomembno je, da prijazno, a jasno povemo svoja pričakovanja in razložimo, zakaj so ta pomembna. Ob tem je ključna odprtost za dialog, da lahko tudi stari starši izrazijo svoje misli in predlagajo morebitne rešitve, ki bodo v korist otroka. Na primer, dogovarjanje glede sladkarij. Ko podelimo prvič: “Opazila sva, da sladkarije, ki jih dajete otroku, nanj ne vplivajo dobro. Imamo težave z večerjo in uspavanjem. Ne želiva, da jim jih dajete.” Ampak starši jih še vedno dajejo. “Ni nama všeč, da še vedno dajeta sladkarije otroku, čeprav sva vama jasno povedala, da ne vplivajo dobro na njega. Prosiva vaju, da naju upoštevate.” Stari starši še vedno ne upoštevajo naše želje. “Bedno nama je, da morava spet prositi glede sladkarij. Opažava, da vama je dajanje sladkarij pomembno, medtem, ko na otroka ne vplivajo ok. Kakšen je vajin predlog glede tega, kaj bomo storili?” To je splošen primer, kako komunicirati o mejah in sporočati svoje meje. Je pa odvisno od družinske dinamike in situacije, kako se zgodba nadaljuje. Odvisno je tudi o pogostosti in količine stikov.
- Postavimo meje in prevzamemo odgovornost za njihove posledice: Čeprav ni lahko, je včasih nujno omejiti stike ali določiti krajše obiske, če se stari starši kljub več opozorilom in razlagam še vedno ne držijo dogovorjenih mej. Če stari starši razumejo, da gre za resnično potrebo in ne zgolj za nadzor, bo možnost spoštovanja teh mej večja, hkrati pa je to način, kako starši prevzamejo odgovornost za otrokov dobrobit.
- Priznamo, da otrok potrebuje izkušnje z različnimi ljudmi: Različne odnosne izkušnje ne škodujejo otroku; v resnici mu lahko pomagajo razumeti, da različni ljudje delujejo različno. S tem, ko dopustimo drugačnost, mu damo možnost, da se razvija v prilagodljivo in tolerantno osebo. Seveda v je potrebno v primeru telesne ali psihične zlorabe otrok ukrepati in postaviti jasno mejo.
Neporavnani medgeneracijski računi?
Včasih gre za globlje, neizrečene konflikte med generacijami. Če so med starši in starimi starši napetosti, zamere ali nezaupanje, se to lahko izrazi skozi nadzor nad tem, kako stari starši ravnajo z otroki. Starši lahko na ta način podzavestno poskušajo potrditi svojo avtoriteto ali razrešiti stare zamere. Takšni konflikti pogosto izvirajo iz lastne izkušnje staršev s svojimi starši v otroštvu in mladosti – morda so se počutili neupoštevane, prezrte ali pa se jim je zdelo, da njihova lastna vrednost ni bila spoštovana. Ko ti starši odrastejo in sami dobijo otroke, se ta nezavedna dinamika lahko prenese na njihov odnos s starimi starši, kar vodi v subtilne ali odkrite konflikte glede vzgoje. Poleg tega lahko nadzor nad starimi starši deluje tudi kot način, da starši potrdijo svojo avtoriteto. Torej, to je pogosto kot posledica preteklih izkušenj, kjer so se starši lahko počutili nemočne ali prezrte v svojem otroštvu. Ko postanejo starši, lahko nezavedno skušajo nadomestiti te občutke s tem, da postavijo meje in nadzorujejo, kako stari starši ravnajo z njihovimi otroki. Ta mehanizem se lahko pojavi tudi kot odziv na strah pred ponavljanjem starih napak ali ponovnim čustvenim poškodbam.
Smo pozabili, da se gre za otroka?
Vsak otrok se na raznolikost vrednot in odnosnih pristopov odziva drugače. Pri starejših generacijah pogosto težko pričakujemo spremembe, vendar imajo nove generacije pravico, da uvajajo spremembe in prilagoditve, ki ustrezajo njihovim vrednotam in sodobnim potrebam. Pri tem pa je ključno, da nismo prestrogi do sebe in okolice glede pravil in pričakovanj. Pomembno je, da se osredotočimo na opazovanje, kako različni pristopi dejansko vplivajo na otroke. Družinski sistemi in odnosi so pogosto zelo kompleksni in vključujejo številne raznolike poglede in čustvene dinamike. Trajnostni in kakovostni odnosi se ohranjajo tam, kjer so generacije pripravljene na medsebojno prilagajanje, soočanje in dogovarjanje. Družine, ki uspejo ustvariti prostor za izražanje želja, potreb in celo konfliktov, imajo več možnosti za razvoj zdravih, odprtih in podpornih odnosov. Redkim družinam uspe vzpostaviti resnično varno in odprto medgeneracijsko vzdušje, vendar so takšni odnosi izjemno dragoceni.
Včasih družina rabi več let
Ko se družini pridruži nov otrok, se pogosto pojavi potreba po reorganizaciji, kar lahko traja tudi več let, preden se vzpostavi nova hierarhija in opredelijo vloge. V tem procesu je bistveno, da je pozornost usmerjena na otroka – kako se odziva na različne vrednote, pravila in družinske dinamike. Nekateri otroci se z lahkoto prilagajajo različnim odnosnim slogom. In najdejo ravnovesje, drugi pa pri tem potrebujejo več opore in doslednosti. S tem, ko kot družina sledimo potrebam otroka in se prilagajamo njegovim odzivom, ustvarjamo okolje, v katerem lahko vsak član družine prispeva svoje, obenem pa ohranjamo čustveno varnost in podporo, ki so ključne za otrokovo dobro počutje in razvoj.