Kaznovanje otroka s tišino

Preden nadaljuješ z branjem bloga, te vabim na delavnico, ki bo potekala naslednjo soboto. Skupaj bomo razmišljali tudi o načinu komuniciranja z otroki in postavljanju osebnih mej. Zagotovo boš odšla z veliko »AHA« momenti. Več o delavnici si preberi TUKAJ.

Ste kot otrok izkusili, ko ste kaj narobe naredili ali pa se niste obnašali po pričakovanjih, da so vas starši kaznovali s tišino in ignoriranjem?
Niso govorili z vami in so ignorirali vaša vprašanja. Vi pa ste kot otrok na vsak način poskusili vzpostaviti stik z njimi? Se jim morda celo opravičili in prevzeli odgovornost nase?
Se vam mogoče to dogaja v partnerstvu, na primer po konfliktu, da vas partner ignorira ali pa vi ignorirate njega?

Kaznovanje s tišino (ang. silent treatment) je oblika pasivne agresije, pri kateri ena oseba namerno ignorira drugo kot način sporočanja, izražanja nezadovoljstva ali pridobivanja nadzora nad situacijo.

Predstavljajmo si situacijo:

Mama se s 4-letnim sinom igra s kockami. Otrok nenadoma jezno vrže kocko ob tla. Mama mu reče:
“To ni lepo, ne meči kock!”

Otrok jo ignorira in ponovi dejanje. Mama se razjezi, vstane in brez besed zapusti sobo. Čez nekaj minut se otrok pride k njej opravičit, a ga mama še vedno ignorira – ne odgovori mu, ga ne pogleda in nadaljuje s svojimi opravili.

Otrok postaja vse bolj vznemirjen, začne jokati in prositi za pozornost, a mama ostaja hladna in molčeča še naslednjo uro. Ko se mama končno “odloči”, da bo spet govorila z njim, reče: “Če boš tak, se ne bom več pogovarjala s tabo.“ V tem primeru mama uporablja tišino kot kazen, kar otroku sporoča, da je ljubezen pogojna – da bo sprejet le, če bo deloval “pravilno”. Otrok se ne nauči, kako bolje izraziti jezo, ampak dobi sporočilo, da ga bo mama zapustila, če ne bo izpolnjeval njenih pričakovanj. Starši pogosto poudarijo, da se v takšnih situacijah umaknejo, ker želijo, da tudi otrok odide, če se nekdo do njih ne bo obnašal primerno. Vendar pa otroci redko naredijo to povezavo. Namesto tega pogosto prevzamejo krivdo za prekinitev stika in zaključijo: “Jaz sem slab.”

Zakaj starši uporabljajo kaznovanje s tišino?

Izogibanje konfliktu – starš ne ve, kako izraziti svoja čustva ali obvladati konflikt, zato se raje umakne. Ko doživi močna čustva (jeza, razočaranje, užaljenost), ne ve, kako jih izraziti na zdrav način, zato se umakne in prekine komunikacijo. V terapiji opažam, da so se starši pogosti posluževali tišine v primeru, ko je v odnosu z otrokom nastal konflikt. Nekateri ljudje se izogibajo neposrednim konfliktom, ker jih doživljajo kot grožnjo ali se jih tekom življenja niso naučili reševati. Namesto da bi odkrito izrazili svoje občutke, se zatečejo k tišini in prekinitvi kontakta.
Kaznovanje in nadzorovanje otroka – Starši kaznujejo otroka, ker mu s tem pokažejo, da so jezni. Gre za neustrezen način izražanja jeze ali zamere. Včasih s tišino kaznujejo drugega zato, da bi se ta počutil krivega, osamljenega ali nesprejetega in bi razumel, da je naredil nekaj narobe. Ali pa želijo pokazati, kako se počutijo oni in kako boleče je, ko nekdo nekoga ne posluša. To je nezdrav način komuniciranja in vzpostavljanja moči v odnosu.
Zaščita pred bolečino – nekateri se umaknejo, da bi zaščitili sebe pred bolečino ali dodatnim stresom. Če se starš umakne, se izogne občutkom zavrnitve, jeze ali razočaranja.
Občutek nemoči – Ko starš ne ve, kako bi drugače discipliniral otroka ali postavil meje, se zateče k tišini kot obliki kontrole. V ozadju je lahko prepričanje: “Če se umaknem, bo otrok razumel, da je storil nekaj narobe.”
Vzgojni vzorci iz otroštva – Če so starši v otroštvu uporabljali ignoriranje kot obliko kazni, oseba ta vzorec prenese naprej – ker drugega načina reševanja konfliktov ne pozna ali ji deluje kot “učinkovit” način kaznovanja. Na primer: Oče, ki je bil sam kot otrok pogosto ignoriran, ko je naredil nekaj narobe, enako počne s svojim otrokom. Ko 10-letna hči prinese domov slabšo oceno, jo kaznuje s popolnim umikom – ne pogovarja se z njo, jo ignorira pri družinski večerji in s tem daje vedeti, da je razočaran. Ker je bil tudi sam tako vzgajan, verjame, da bo to pri otroku spodbudilo občutek odgovornosti.

Posledice kaznovanja s tišino pri otroku

Občutki zavrnitve – otrok lahko razvije strah pred zapuščenostjo ali občutek, da ni vreden ljubezni.
Težave z izražanjem čustev – če starši ignorirajo otrokova čustva, se lahko otrok nauči, da jih ne sme izražati.
Pomanjkanje samozavesti – otrok se lahko začne počutiti nepomembnega in razvije nizko samopodobo.
Težave v odnosih – v odrasli dobi lahko težje komunicira v konfliktih ali se boji zavrnitve.
Povečan stres in tesnoba – tišina kot kazen lahko povzroči občutke negotovosti in notranje stiske.

Kako tišina vpliva na otroka?

Ko starš kaznuje otroka s tišino, mu daje občutek, da je ljubezen pogojena z njegovim vedenjem. Otrok se ob kaznovanju s tišino znajde v stiski in na vsak način želi vzpostaviti kontakt s staršem. Ali še bolj kriči, ali hodi za njim, se neprimerno vede, se opravičuje, prosi starša, da naj govori z njim. Če še vedno ni kontakta obupa in se zapre vase. Krivdo pa prevzame nase. Ne začne kritizirati starša, ampak sebe. Otrok ne razume, zakaj ga starš ignorira, in pogosto zaključi z mislijo:

“Sem naredil nekaj tako groznega, da me mami/ati več ne mara?”

“Sem slab, zato me ignorirajo.”

“Me bodo vedno zavrnili, če naredim napako?”

“Če želim, da me imajo radi, moram biti popoln.”

“Če nisem vljuden ali miren, me ne bodo imeli radi.”

Otrok ne razume, da starš potrebuje čas zase ali da ga je kaj razjezilo – razume le, da je stik prekinjen in da je sam. Tišina ne uči otroka odgovornosti za svoja dejanja, temveč v njem vzbudi strah pred zavrnitvijo.

Kaj otrok čuti, ko ga starš kaznuje s tišino?

Strah – otrok ne ve, kako dolgo bo trajalo, in se boji, da ga starš ne bo več sprejel.
Sram – začne verjeti, da je kot oseba slab, ne le da je storil nekaj napačnega.
Negotovost – če ne dobi razlage, ne ve, kaj je naredil narobe in kako bi ravnal drugače.
Samozanikanje – če ga starš zavrača, lahko začne dvomiti vase in svoje občutke.

Sčasoma se otrok nauči, da je bolje skrivati svoja čustva in potrebe, kot pa tvegati zavrnitev.

Kako se ta vzorec prenese v odraslost?

Otroci, ki so bili kaznovani s tišino, lahko v odraslosti:

🔹 Težko izražajo svoja čustva – Naučijo se, da je varneje molčati kot tvegati zavrnitev. Na primer: Maja je odrasla ženska, ki se je kot otrok pogosto soočala z tišino kot obliko kaznovanja. Kot odrasla oseba težko izraža svoje neprijetne občutke, saj se boji, da bo njen partner na to odreagiral s tišino ali zavrnitvijo. To bi bilo zanjo zelo boleče, zato pogosto raje molči, tudi ko čuti bolečino ali jezi.
🔹 Iščejo potrjevanje – Ker so kot otroci dvomili v svojo vrednost, v odraslosti pogosto iščejo potrditve pri drugih. Na primer: Kot otrok ni prejemal čustvene podpore, ko je delal napake, kar je povzročilo, da je dvomil v svojo vrednost. V odraslem življenju išče nenehno potrditev svojih dejanj in potreb, ker se boji, da ni dovolj dober, če ni potrjen od drugih.
🔹 Se bojijo konfliktov – Konflikt doživljajo kot grožnjo, ker so v otroštvu izgubili stik s pomembnimi osebami. Na primer: Ana se je naučila, da so konflikti nevarni, saj lahko vodijo do čustvene distanciranosti, zato jih v odraslem življenju raje preprečuje ali pa se umakne, ko se začnejo težave.
🔹 Uporabljajo tišino kot obliko kaznovanja – Ker drugega načina niso poznali, ta vzorec prenesejo v partnerske odnose. Na primer: Ker so starši v Petrovem otroštvu pogosto molčali, ko so bili jezni, je to postal njegov način, da izrazi nezadovoljstvo. V odraslosti ne ve, kako drugače obvladovati konfliktne situacije, zato se pogosto zateče k tišini kot obliki nadzora in “kaznovanja”.

Kako se lahko drugače odzoveš?

Namesto tišine poskusi najprej pri sebi ubesediti svoje občutke.

V zgornjem primeru bi to pomenilo, da pri sebi ubesediš svoje občutke: »Ni mi všeč, da meče kocke. Strah me je, da bi se njegov odziv okrepil in bil vedno metal stvari.«

Jasno, odraslo in mirno podeliš z otrokom:

»Ni mi všeč, da mečeš stvari, me pa zanima, kaj te je razjezilo.«

Odmor za pomiritev

Če si zelo razburjena in imaš občutek, da se boš impulzivno odzvala. Lahko rečeš: »Zelo sem jezna in zdaj se ne moram pogovarjati s tabo. Rabim trenutek, da zadiham in se bova potem pogovorila.«

Namesto, da pričakuješ, da bo otrok “sam ugotovil” – mu pomagaj razumeti

Otrok se ne želi nehati igrati in priti k mizi. Namesto da se umakneš in ga ignoriraš, lahko rečeš: »Nisi lačen? Z očetom bi rada jedla s tabo, ker sva rada v tvoji družbi. Bova vesela, če se nama boš pridružil. Ko bova z očetom pojedla bom tudi tvoj krožnik pospravila iz mize.«

Če potrebuješ premor, povej otroku

Po težkem dnevu si utrujena in otrok nenehno nekaj želi. Namesto da se umakneš in ga ignoriraš, lahko rečeš: »Zdaj sem res utrujena in potrebujem nekaj minut zase. Lahko pa se igrava kasneje.«

Pridi na delavnico in raziskuj svoja prepričanja, izkušnje in vzorce. Spoznaj nove načine komuniciranja v odnosu z otrokom. O delavnici si preberi TUKAJ.