Otrok ne zeli vec kakati v kahlico ali WC (1. del)

Ko otrok ne želi več kakati v kahlico ali WC, je lahko stresno tako za starše kot za otroka. Razlogi za takšno vedenje so različni in pogosto gre za normalen del otrokovega razvoja. Prvi nasvet za vse starše je: Izogibajte se paniki, hitremu reševanju problema in iskanju hitrih rešitev. Pogosto se zgodi, da starši iz otrokovega odklanjanja kakanju naredijo cel projekt in problem ni več mimo kakanje, ampak pritiski, pričakovanja in strah, da nekaj delajo narobe iz starševske strani. Preden iščete nadaljnje rešitve ali berete spodnji članek poskrbite, da kakanje ali težave s kakanjem niso povezane z zdravstvenim stanjem otroka.

Kaj so možni razlogi, da se otrok naenkrat začne upirati kakanju?

–  Strah ali nelagodje: Otrok morda doživlja nelagodje ali celo bolečino ob kakanju, na primer zaradi zaprtja ali preteklih neprijetnih izkušenj. To lahko povzroči strah pred ponovnim obiskom kahlice ali stranišča. Če je bil otrok bolan in imel hudo drisko, se lahko začne izogibati kahlici ali stranišču zaradi negativne izkušnje, ki jo povezuje s tem. Zakaj? Med tekočim izločanjem večkrat izgubimo nadzor in to je lahko za otroka zelo stresno. Potrebuje veliko varnosti in razumevanja, da pridobi nove pozitivne izkušnje glede izločanja blata.

–  Spremembe v rutini: Spremembe, kot so selitev, prihod novega družinskega člana ali sprememba varstva, lahko povzročijo stres, kar vpliva na otrokove navade. Starši si pogosto težko priznajo, da takšne spremembe vplivajo na otroka. Včasih se otrok na spremembo odzove šele kasneje, ko se stvari stabilizirajo, vendar stres ostaja in se izraža skozi različne oblike vedenja, kot je zavračanje kakanja.

Iskanje povezanosti: Otrok morda zazna, da starši kakanju ali mimo kakanju začnejo posvečati veliko pozornosti, kar lahko pri otroku spodbudi željo po nadzoru in uporabi te situacije kot način za izražanje svojih občutkov ali iskanju večje povezanosti. Zato je pomembno, da smo starši v takšnih situacijah, kot je mimo kakanje mirni, podporni in ne preveč vsiljivi. Tudi pretirano hvaljenje pozitivnih situacij (na primer, ko otroku uspe kakati v kahlico), lahko povzroči dodaten pritisk, saj lahko vodi do strahu pred neuspehom, ker se boji, da bo s tem ogrožena njegova identiteta kot »zmogljivega« in »uspešnega« otroka.

Razvojna faza: Otroci pogosto prehajajo skozi različne faze, v katerih preizkušajo meje in ponovno ocenjujejo svoje sposobnosti. Lahko se navezuje tudi na sposobnost izločanja.

Kako lahko podprete svojega otroka?

Otroci tako, kot tudi odrasli kakajo takrat, ko se počutijo varne in sproščene. Torej prvi korak in najtežji korak je, da ne naredite otrokov odpor do kakanja kot problem. Če otrok čuti pritisk ali negativno reakcijo staršev, se lahko stiska še poveča.

  • Kakanje ali mimo kakanje naj ne bosta osrednji temi vsakdanjika

Poskrbite, da »kakanje« ali »mimo kakanje« ne zavzameta prevelikega prostora v družini.  Otroci vedo in zaznajo, če starši celotne dneve ali urnike načrtujejo okoli njihovega kakanja – to jih dejansko naredi še bolj tesnobne. O svojih strahovih in pomislekih spregovorite z odraslo osebo, partnerjem, prijateljico,…

  • Pomirite svoje skrbi in črne scenarije

Pridite v tukaj in zdaj. Potolažiti se, da gre za obdobje, da to ne pomeni, da bo vaš otrok do desetega leta kakal v hlačke, kot si večkrat naši možgani v paniki predstavljajo. Če vas je strah, da bodo vašega otroka v vrtcu zafrkavali, če bo kakal v hlačke, se o tem pogovorite z vzgojiteljico. Povejte ji, naj bo bolj pozorna na vašega otroka.

Postavite meje sorodnikom

V primeru neprimernih komentarjev, pritiskov ali »velikih reakcij« sorodnikov, poskrbite, da jim postavite mejo: »Ne želim, da omenjate ali se ukvarjate s kakanjem, oz. lulanjem mojega otroka. Hvala, ker spoštujete, da to je to proces naše družine. Če bo otrok kakal ali lulal mimo, ga le preoblecite ali pustite, da to opravim jaz. Brez dodatnih komentarjev. S tem nam najbolj pomagate.«

Poskusite razumeti ozadje otrokovega mimo kakanja

Poskusite ugotoviti, ali se je kaj spremenilo v otrokovi rutini ali okolju (npr. začetek vrtca, selitev, spremembe v družini), kar bi lahko sprožilo takšno reakcijo. Pogovorite se z otrokom na način, da se počuti slišano in varno. Ampak ne takrat, ko ga tišči kakat ali takoj po kakanju. Temveč takrat, ko se z njim počutite povezanega. Lahko tudi ob kakšni knjigi na to temo, po igri, po cartanju, itd. Opazujte tudi, kaj je otroku neprijetno – kateri del odvajanja. Ko zazna potrebo, med potrebo ali po opravljeni potrebi. Ali ga mogoče moti to, da se ob kakanju ali po kakanju počuti umazanega? To je pomembna informacija.

Bodite potrpežljivi

S časom, razumevanjem in nežnim vodenjem se bo otrok počutil bolj varno in bo ponovno pripravljen sodelovati. Starši lahko spodbujamo otroka, da gre na kahlico ali WC, vendar brez pretiranega forsiranja, saj to lahko privede do upora ali dodatne stiske. Ne pomeni, da starši dvignemo roke in rečemo »Ma bo že sam povedal, ko bo želel.«, ampak da smo ob njem in usmerjamo proces na način, da starši ne narekujemo, kaj naj otrok naredim, temveč opazujemo. Kaj pa če otrok že več mesecev mimo kaka? Potem svetujem posvet pri strokovnjaku, ki vam bo pomagal ugotoviti, kaj se dogaja in kako lahko podprete otroka. Če so zdravstvene težave izključene, potem ste se verjetno ujeli v začaran krog problem-rešitev. In vam lahko strokovnjak pomaga pri vzpostavljanju drugačnega družinskega vzdušja.

Počasi širite otrokovo okno tolerance

Recimo, da je vaš otrok že nekaj časa zadrževal blato in ni želel kakati. Zdaj pa mu dovolite, da se pokaka v hlačke v dnevni sobi, oziroma tam, kjer so otrok želi. To mu dovolite par dni. Potem poskusite otroka spodbuditi, da se še vedno pokaka v hlačke, vendar bližje kahlici. Lahko le par metrov. In potem nekaj dni še bližje kahlici. Potem pri kahlici ali tako, da se dotika kahlice in nato v kahlico. S tem zmanjšamo pritisk in otrok še vedno ohranja nadzor, kje bo kakal. Pomembno je, da otroku pomagamo, da se počuti bolj sproščeno, manj krivega ali sramotnega. Presenečeni boste, kako hitro otroci potem delajo korake, ko se jim približamo tam kjer otrok je in ne tam, kjer bi po našem mnenju moral biti. Lahko z odraslo in iskreno držo opišemo napredek, ki ga naredi: »Danes si bil že bližje kahlici. Vem, kako težek in velik korak je to zate.«

Ne pojasnjujte na dolgo in široko, zakaj mora kakat

Otroku ni treba na dolgo razlagati, zakaj mora kakat, saj to lahko poveča pritisk in tesnobo. V mislih imam stavke kot so: “Moraš kakat, drugače te bo bolel trebušček”, “Pojdi kakat, drugače ne boš dobil sladoleda”, “Če ne boš kakal, ne boš mogel k sestrični”, “Če ne boš kakal, boš mogel k zdravniku”, “Pojdi hitro kakat, boš dobil avtomobilček.”. In hkrati ne sprašujte vsakih 5-minut ali prepogosto: “Zakaj nočeš kakat?”, “Je bilo v vrtcu kaj takega?”, “Če te vidim, da te kakat. Zakaj nočeš?”. S tem ustvarite dodaten pritisk. Seveda lahko otroka vprašate, zakaj noče kakat, a opazujte, kaj doživlja ob tem. Govori z vami? Se umakne? Preusmeri pozornost? Opazujte njegove odzive. Tukaj je nekaj primerov, kako lahko pristopite:

  • “Kakanje je nekaj čisto običajnega.”
  • “Telo ti pove, kdaj mora iti.”
  • “Vsi kakamo, tudi mamica in očka.”
  • “Ko si pripravljen/a, bo šlo.”

S tem ohranite sproščeno in pozitivno vzdušje, brez nepotrebnih pritiskov.

Vabim vas k branju 2. dela članka “Glede odvajanja smo se znašli v začaranem krogu.