Z naslovom, otrok ni tvoja senca, želim sporočiti, da otroci niso sredstvo za odpravljanje starševskih travm, ampak posamezniki, ki jih moramo opazovati in podpirati v njihovem razvoju. Starši smo njihovi mentorji. Starši, ki ozaveščajo svoje travme in primanjkljaje, pogosto želijo dati svojim otrokom tisto, kar se njim zdi, da so sami pogrešali kot otroci. S tem pa lahko ponovno zgrešijo in spregledajo otroka, ker vzgajajo na podlagi “tebi dam to, kar je meni manjkalo.”
Nezadovoljen otrok
Otroci so v takšnih primerih frustrirani in nimajo občutka, da je karkoli “dovolj”, saj to, kar prejmejo, sploh ni namenjeno njim. Starši pa postajajo vedno bolj zgubljeni in zaskrbljeni. Predvsem pa izčrpani. Pogosto rečejo: “Vse mu dam, on pa še vedno ni zadovoljen.”, “Kot po jajcih hodimo okoli njega, ker se hitro razburi“…
Razmislimo o nameri in strahovih
Ko razmišljamo o vzgoji, se pogosto ujamemo v past lastnih želja, strahov in projekcij. Stavki, kot so: “Ne želim, da je moj otrok takšen.“, “Ne želim, da gre skozi to, kar sem šel jaz.” ali “Naj ne doživi tega, kar sem jaz.” so povsem običajni odzivi staršev, ki si želijo svojim otrokom ponuditi boljšo izkušnjo, kot so jo sami imeli. Ta občutek izhaja iz skrbi in ljubezni, a pogosto temelji na njihovi lastni preteklosti – travmah, bolečih izkušnjah in ranah, ki še niso zaceljene. Želimo jih preprečiti pri svojih otrocih, ne da bi se zares zavedali, da s tem zanemarjamo najpomembnejši vidik vzgoje: opazovati, slišati in sprejeti otroka takšnega, kot je v tem trenutku.
Namesto da se osredotočamo na to, kaj ne želimo, da otrok postane ali doživi, lahko to perspektivo preoblikujemo v nekaj bolj koristnega in zdravega: “Želim slišati in prepoznavati svojega otroka tukaj in zdaj.”
Kako konkretno poteka proces samozavedanja?
Že nekaj mesecev sem med sedenjem na klopci in opazovanjem hčere pri igri opazila ponavljajoči se vzorec njenih odzivov. Naj ti opišem eno izmed situacij iz prejšnjega tedna. Hči je skakala na majhnem trampolinu. Iz daljave se je približeval fantek, ki je z navdušenjem hitel proti trampolinu. Ko ga je opazila, je hitro skočila dol, da bi se mu umaknila. Ko je odšel, je spet skočila gor. To se je vedno znova ponavljalo – vsakič, ko je prišel drug otrok, je ona skočila dol. V trebuhu sem začutila nemir, misli pa so se začele vrteti: “Zakaj se vsakemu umika?“, “Zakaj se ne postavi zase?“, “Zakaj tako močno opazuje druge?” “Je to že definicija “people pleasinga”?” “Sem kje zafrknila?“
Neprijeten občutek se je iz trebuha preselil v prsni koš. V njenem odzivu sem prepoznala sebe. Vedno v ozadju, skrb za druge, obvladljiva in pridna. Ali se pri hčeri kaže podoben preživetveni odziv – beg ali zamrznitev? V integrativni psihoterapiji bi rekli, da se je aktiviral notranji otrok.
Samozavedanje po korakih
Z mislimi sem se vrnila v tukaj in zdaj.
- 1. KORAK: Zavedanje
Objektiven opis situacije. Pred sabo imam hčerko, ki se umika drugim, in v mojem telesu se nekaj aktivira. Sledi vprašanje, ki sledi iz zavedanja tega trenutka: kako naj prilagodim svoj odziv, da je ne potisnem v občutek, da se mora spremeniti – postaviti zase in biti pogumna? In po drugi strani ne krepim in pretirano hvalim njenega umikanja: “Pridna punčka,” “lepo da si se umaknila.”
- 2. KORAK: Samoregulacija in sočutje do sebe
V tistem trenutku sem globoko zadihala in se pomirila, da ni nič tako zapečateno in groznega, kot si moji možgani trenutno interpretirajo. Pomiriti sem morala svoj preživetveni odziv, ki je šel v paniko in kritiko. “Otrok je še in se še uči, kje so njene meje in meje drugega.” Nelagodje v telesu je bilo še vedno prisotno. Poleg njega tudi strah in skrb.
Spet globok vdih in izdih.
- 3. KORAK: Reflektiranje in zrcaljenje otroku
Ko je prišla k meni, sem ji rekla: “Že večkrat sem opazila, da skočiš dol, ko se kdo približa. Kako to?” Ni odgovorila. Šla je nazaj in znova skočila dol, ko je kdo prišel, ter nazaj gor, ko je bila sama.
V mojih mislih se je oglašal notranji kritik: “Kako bo drugače, če pa si ti tista, ki se težko postavi zase? Ona te posnema. Pri sebi moraš nekaj spremeniti.” Tiho sem opazovala, kam vodijo moje misli in kakšne razsežnosti bo dosegel moj notranji kritični starš. Spet sledi samoregulacija. Nežen dotik prsnega koša in dihanje. Starši smo odgovorni za svoje doživljanje in strahove. Ni dobro, da se na otroka odzivamo iz svojih strahov, zato jih je pomembno prepoznati in regulirati. In s tem imajo ponavadi starši največ izzivov. To ne pomeni, da naši občutki niso pomembni in da celoten čas v starševstvu le dihamo. Ampak, da znamo pretvoriti občutke in strahove v odrasel, radoveden in odkrit dialog z otrokom.
Samozavedanje je naporen miselni proces
Mnogi bi rekli: “Preveč razmišljaš.” A vendarle nam staršem ravno razmišljanje in zaznavanje omogočata, da ne povozimo telesnega občutka in po avtomatizmu rečemo nekaj iz prejšnjega stoletja, ker se je pač “vedno tako govorilo”. Še posebej v situacijah, kjer so naše misli, telo in čustva zelo zgovorna. Iz celotnega notranjega procesa je do hčerke prišel le en stavek: “Opazila sem …” To je samozavedanje. Prepoznavanje svojih čustev, telesnih senzacij. Reguliranje njih in odraslo odzivanje na otroka. Ali to pomeni, da je nujno, da se na takšen način odzivamo v vseh situacijah? Ne. Je pa fino, da se čimvečkrat. Samozavednje je naporen miselni proces.
Seveda lahko v kasnejših situacijah še enkrat ubesedimo z otrokom, kaj smo opazili in odpiramo prostor za pogovor. Pomembno pa je, da ga ne potiskamo na silo nekam, kamor on ne želi iti ali pa da bi ga namenoma želeli spremeniti.
Pridi na delavnico
Če želiš krepiti samozavedanje in ozavestiti odzive, potem te vabim na delavnico za starše, ki jo bom izvedla online in v živo, v Celju. Tema bo čuječnost, kot celostno obvladovanje stresa v starševstvu. Več o delavnici si lahko prebereš tukaj.
Kako te lahko podpre psihoterapija?
S pomočjo psihoterapije ozavestimo svoje rane in prepoznamo, kdaj se v konkretnih situacijah oglaša vsebina iz naše preteklosti. To nam omogoča, da razumemo svoje čustvene odzive, prepoznamo, kdaj prihajajo iz nezadovoljenih potreb našega notranjega otroka, ter jih ustrezno naslovimo. S tem notranjega otroka potolažimo in damo prostoru, da se pomiri. Ko poskrbimo za ta del sebe, lahko na potrebe našega otroka odgovorimo z odraslo držo – z zrelo, umirjeno in sočutno prisotnostjo, ki temelji na tukaj in zdaj. Če naši odzivi niso ozaveščeni, obstaja nevarnost, da nas prevzamejo naše pretekle čustvene rane, kar lahko privede do tega, da potrebe notranjega otroka preglasijo potrebe našega dejanskega otroka. V tem primeru ne reagiramo na to, kar naš otrok resnično potrebuje v tem trenutku, temveč skozi prizmo svojih lastnih neizpolnjenih potreb iz otroštva. Psihoterapija nam pomaga to razlikovati in tako omogoča bolj zavestno in uglašeno starševstvo.