Kaj občutite, ko dobite darilo, ki vam ni všeč?
Predstavljajte si, da vas partner vpraša, kaj si želite za božič, in odgovorite, da si želite knjigo. Kasneje si premislite in si bolj zaželite copate. Na božični večer pa prejmete knjigo, ki vam niti ni najbolj všeč. Kaj čutite? Če smo iskreni sami s seboj, občutimo razočaranje. Morda tudi žalost, jezo ali občutek, da smo bili spregledani. Pri odraslih je stvar drugačna kot pri otrocih. Skozi leta smo se naučili, kako naša čustva “prikriti” ali jih vsaj omiliti svojo pristnost – bodisi zato, da ne bi prizadeli drugega, bodisi zato, ker želimo ostati v skladu s pričakovanji družbe. Razočaranje, jeza in žalost so pogosto družbeno nezaželena čustva, zato jih odrasli potlačimo ali preusmerimo v bolj sprejemljive oblike. Tudi ob odpiranju darila.
Otroci te spretnosti še nimajo. Njihova čustva so neposredna in pristna. Če je otrok razočaran, to pokaže. Če se počuti spregledanega, ne bo skrival solz ali jeze. Težava ne nastane v tem, da otrok čuti, temveč v tem, kako odrasli ta čustva sprejmemo in jih interpretiramo. Prevečkrat jih doživljamo kot kritiko lastne starševske vloge, namesto da bi jih videli kot priložnost za učenje. Še posebej, ko smo obkroženi s prijatelji in sorodniki, ki morda obsojajo ali ocenjujejo, kako se naš otrok obnaša.
Otroci imajo neskončno želj
Nič ni narobe s tem, da imajo otroci ogromno in neskončno želj. K sreči imajo nas, starše, da jim pomagamo pri razumevanju, da so njihove želje ok, vendar niso in ne bodo vedno izpolnjene. Otroci imajo pravico do svojih želja – želje so naraven del njihove osebnosti in izražanja. Toda odgovornost odraslih je, da prepoznamo in zadovoljimo otrokove prave potrebe, ki so ključne za njegov zdrav razvoj, ne pa slepo ugodimo vsakršni želji. Če otroku vedno ustrežemo, ker ne zdržimo njegovega razočaranja, ne delamo v njegovo korist. Nasprotno, odvzemamo mu priložnost, da se nauči vztrajnosti, potrpežljivosti in sprejemanja meja.
Otrokovo razočaranje ni znak nehvaležnosti
Kot odrasli imamo nalogo, da otrokom pomagamo razumeti njihova čustva in jim nudimo varen prostor, kjer lahko ta čustva izrazijo brez sramu ali krivde. Razočaranje ni znak nehvaležnosti, ampak je naravna reakcija na neskladje med pričakovanji in resničnostjo. Otrokom lahko pokažemo, da so vsa čustva sprejemljiva, in jih naučimo, kako z njimi ravnati – ne s tem, da jih kaznujemo ali okrivimo za iskrenost, temveč s tem, da jih poslušamo in razumemo. Ko si otrok zaželi določeno igračo, si jo v mislih natančno predstavlja – kako bo videti, kako se bo z njo igral in kako vesel bo, ko jo bo dobil. Ta pričakovanja so zanj zelo resnična in pomembna. Ko odpre darilo in igrača ni takšna, kot si jo je predstavljal, je razočaranje neizogibno. To je povsem normalno in zdravo čustvo, ki ga otroci izkusijo, kadar se pričakovanja ne ujemajo z resničnostjo.
Razumevanje in normalizacija
Starši pogosto naredimo napako, ko se osredotočimo na igračo – trudimo se prepričati otroka, da je darilo še vedno lepo, koristno ali da bo kmalu ugotovil, kako se z njim igrati. V tem prizadevanju pa zgrešimo bistvo. Ne gre za igračo. Gre za otrokova čustva ob razočaranju. Naša naloga ni, da otroka preusmerimo od njegovih občutkov, ampak da jih sprejmemo in normaliziramo. Ko otrok izrazi razočaranje, je to priložnost za povezanost. Priložnost, da mu pokažemo, da so njegova čustva v redu in da jih razumemo. Naš odziv je tisti, ki otroku sporoči, da ni sam v svojem razočaranju. Preprosti stavki, kot so:
- “Ni ti všeč, kar si dobil? Nekaj drugega si si želel?”
- “Ni takšna igrača, kot si jo pričakoval? Uf, si predstavljam, da ti je težko. Tudi meni bi bilo.”
… otroku pokažejo, da vidimo njegova čustva in jih jemljemo resno.
Nekateri otroci nimajo nič, ti imaš pa vse
Ko otrok izrazi razočaranje ob darilu ali drugi situaciji, odrasli pogosto reagiramo z napadi ali očitki, kot so: “Nekateri otroci nimajo nič, ti pa imaš vse“, “Kako si lahko tako nehvaležen?“ ali “Nikoli nisi zadovoljen.“. “Bodi vesel in zahvali se.” Čeprav so takšni odzivi pogosto izrečeni v afektu, z namenom, da bi otroka »naučili hvaležnosti«, imajo dolgoročno povsem nasproten učinek. Ko otroku sporočamo, da so njegova čustva napačna ali neustrezna, dosežemo dvoje:
- Otrok začne dvomiti v svojo lastno resničnost – v svoja čustva in doživljanje sveta. Namesto, da bi se naučil prepoznati, razumeti in izraziti svoja čustva, jih začne zadrževati ali potiskati v ozadje.
- Otroku vcepimo občutke krivde in sramu. Nauči se, da izražanje frustracije ali razočaranja razočara druge, kar ga lahko vodi v strah pred pristnim izražanjem samega sebe.
Dolgoročno tak otrok odraste v človeka, ki svojo pristnost žrtvuje za družbeno sprejetost. Na primer, postan odrasel, ki se ves čas smehlja, ki poskuša ustreči drugim in ne izraža razočaranja ali jeze, ker se boji zavrnitve, ponižanja ali kritike. Cena za to je pogosto notranja tesnoba, občutek nevrednosti in strah pred konflikti, saj oseba ni več v stiku s sabo in svojimi pravimi čustvi.
O obljubljanju in “reševanju” razočaranja
Ko starši otroku ob razočaranju obljubijo: “Bomo šli jutri kupiti igračo, ki si jo želiš”, je to pogosto izrečeno z najboljšimi nameni – želimo otroka pomiriti in mu povrniti dobro voljo. Toda takšen odziv ima dolgoročno neželene posledice. Namesto da bi otroku omogočili, da se sooči z neprijetnimi čustvi, mu sporočamo, da je frustracijo treba čim prej “odpraviti” ali “popraviti”. Kaj se zgodi, ko hitro rešujemo otrokovo razočaranje?
- Otrok se ne nauči soočiti s frustracijo
Frustracija in razočaranje sta del življenja, zato je ključno, da otrok razvije kapaciteto, kako ju prenašati in obvladovati. Ko starši prehitro rešujemo težavo z obljubo ali nadomestilom, otroka prikrajšamo za pomembno učno izkušnjo: sposobnost, da čustva preživi, procesira in sčasoma umiri. - Poudarek na “popravljanju” čustev
Takšen odziv otroku nehote sporoča, da neprijetna čustva niso sprejemljiva in jih je treba čim prej “popraviti”. Otrok se nauči, da zunanje rešitve (v tem primeru igrače) pomirijo njegovo stisko, namesto da bi se obrnil k sebi in razvijal notranje strategije za obvladovanje čustev. - Kratkoročno zadovoljstvo, dolgoročna praznina
Hitro nadomestilo sicer otroka pomiri za trenutek, a dolgoročno ne prispeva k njegovi odpornosti. Otrok, ki ne izkusi soočenja z razočaranjem, ne bo razvil notranje trdnosti in sposobnosti čustvene samoregulacije.
Kaj lahko naredite vnaprej?
Če želimo, da bodo lažje obvladovali neprijetna čustva, kot je razočaranje, moramo z njimi sodelovati, jih poslušati in razmišljati skupaj z njimi. Namesto da otroku pridigamo: »Tako in tako se moraš obnašati« ali »Ne smeš biti tak in tak«, raje odprite prostor za dialog. Otroku pokažite, da ste radovedni in pripravljeni raziskovati njegove misli in občutke. Pogovarjajte se z njim in razmišljajte na glas. To je način, ki otroku omogoči, da se pripravi na neprijetne situacije in razvije svojo sposobnost, da jih lažje prenese. Nekaj dni pred odpiranjem daril lahko pogovor začnete na radoveden, iskren in sproščen način:
- »Veš, razmišljala sem, da je odpiranje daril lahko včasih malo neprijetno. Na primer, če si zelo želiš avtomobilček, potem pa od tete dobiš nogavice. Kako bi se počutil v takšni situaciji?«
Takšno vprašanje odpira prostor za otrokovo razmišljanje. Ničesar mu ne vsiljujete, temveč ga vabite, da se sreča z idejo o razočaranju in o tem, kako bi lahko reagiral. To mu omogoča, da začne o svojih občutkih razmišljati v varnem in podpornem okolju. Lahko ga tudi vprašate:
- »Katere igrače od vseh igrač bi bil najbolj vesel? In kako bo zate, če tega ne boš dobil?«
Ta vprašanja niso past, v kateri bi otroka preizkušali, ali je dovolj »hvaležen« ali »priden«. Nasprotno, so priložnost za odprt pogovor o pričakovanjih, željah in razočaranjih. Pogovor omogoča otroku, da raziskuje svoja občutja in se pripravi na realnost, ki ni vedno v skladu z njegovimi željami.
Zakaj je to pomembno?
Ko se z otrokom na ta način pogovarjamo, mu sporočamo: »Tvoje doživljanje je pomembno. Zanima me, kako razmišljaš in kako doživljaš svet.« S tem mu damo občutek varnosti in sprejetosti. To pa je tisto, kar otrokom pomaga, da razvijejo notranjo trdnost – zavedanje, da so njihova čustva v redu in da jih lahko preživijo. To ne pomeni, da otrok ne bo razočaran. A če ga pripravimo skozi dialog, bo razočaranje manj šokantno. Naučil se bo, da so neprijetna čustva del življenja in da ima kapaciteto, da jih prenese. To je veliko več kot katerakoli »lekcija« o tem, kako bi se moral obnašati.
Ali to ne pomeni, da bo vedno bolj razočaran in vedno bolj zahteven?
Cilj je, da bo v odraslosti znal prepoznati razočaranje, ga pomiriti in se kljub temu zahvaliti drugi osebi. To, kar zdaj delamo starši navzven, bo kasneje znal prenesti v svojo notranjost, ko bo obvladoval lastna čustva. Naš glas bo postal njegov notranji glas. Ta proces zahteva čas in podporo odraslega pri otrokovem soočanju s frustracijo in razočaranjem. Šele ko otrok ob pomoči starša razume in sprejme svoja čustva, lahko doživi pristno hvaležnost – hvaležnost, ki izhaja iz notranje izkušnje, ne pa iz prisilnega pričakovanja odraslih. Razlika je v tem, ali hvaležnost dosežemo s sramotenjem, ali pa tako, da mu najprej pomagamo regulirati frustracijo in razumeti svoja čustva, šele po tem lahko otrok pride v stik s hvaležnostjo.
Najprej regulacija razočaranja, potem pride pristna hvaležnosti
Obstaja velika razlika med tem, ali hvaležnost dosežemo s sramotenjem otroka, ali tako, da mu pomagamo regulirati frustracijo, kar mu omogoči, da doživi hvaležnost. Sram je občutek, ki pogosto izhaja iz strahu pred tem, da bi razočarali druge, in vodi do tega, da otrok ne izrazi svojih čustev. Ko pa mu damo dovoljenje, da izrazi razočaranje, žalost ali frustracijo, mu omogočimo, da se sreča s tem in se s tem sooči na zdrav način. Če ga podpiramo pri tem procesu, se bo naučil, kako se notranje umiriti in kako obvladovati frustracije brez občutkov krivde. Tako bo zrasel v odraslega, ki hvaležnost izkuša kot nekaj naravnega, saj bo vedel, da mu ni treba skrivati svojih čustev, da bi izpolnil pričakovanja drugih. To pa bo pomemben del njegove čustvene zrelosti, ki omogoča avtentične in iskrene odnose v odraslem življenju.
Impulzivne reakcije in burne besede otrok
Majhni otroci pogosto ne izražajo svojega razočaranja na prefinjen ali odrasel način. Njihova frustracija se lahko pokaže skozi impulzivno vedenje ali burne besede, kot so: »Ne maram vas«, »Nikoli ne dobim, kar si želim«, »Sestrico imate rajši…«. Ključno je, da kot starši prepoznamo to vedenje kot znak, da otrok potrebuje pomoč pri razumevanju in obvladovanju svojih čustev. S potrpežljivostjo, empatičnim pristopom in podporo mu lahko pomagamo obvladati razočaranje. Pomembno je, da mu omogočimo, da se spopade s svojimi občutki in razvije zdrave mehanizme za čustveno regulacijo. Ko rečemo: »Zelo si jezen in razočaran, ker si si želel nekaj drugega«, otroku sporočimo, da so njegova čustva sprejeta, da ni nič narobe, da jih doživlja, in da ni treba, da jih skriva. Tako mu omogočimo, da se sooči z razočaranjem na zdrav način in se nauči, kako obvladovati svoja čustva v prihodnosti.
Otrokova želja ni vaš ukaz
V današnji potrošniški družbi so otroci res postali vse bolj zahtevni, kar pa pogosto vodi v vedno večje razočaranje. Ne vem če imamo pravico, da krivdo znesemo na njih in rečemo: “Vsi so razvajeni”. Mislim, da so njihove velike želje odsev kapitalistične družbe v kateri živimo. Prazniki, ki so bili nekoč čas za skupno preživljanje trenutkov in prejemanje daril kot izraz ljubezni, so v veliki meri izgubili svoj namen. Namesto tega so se mnogi otroci začeli osredotočati na materialno plat, na število in vrednost daril, kar povečuje pričakovanja in razočaranja, ko realnost ne ustreza njihovim željam. A kljub temu imamo starši še vedno veliko avtonomije pri tem, kako bomo otroku predstavili praznike in darila. V naših rokah, torej rokah odraslih je, da praznični čas ne postane le tekma v darilih, ampak priložnost za prenašanje vrednot, kot so hvaležnost, skromnost, skupno preživljanje časa in spoštovanje do tistega, kar imamo. Namesto da bi se prepustili potrošniški logiki, lahko poskrbimo, da prazniki postanejo čas za povezovanje, refleksijo in izražanje ljubezni. Otroke lahko naučimo, da je resnično bogastvo v preprostih trenutkih, ne v številu ali vrednosti daril. To lahko ustvarimo z zgledom, s svojimi pravilih “igre” in skupnem načrtovanju praznikov. Lahko si kot družina podarilo doživetje ali pa se obdarujemo kot “Secret santa”.