Vaše vprašanje: “Hčerka je stara 3,5 let in se težko odloča. Vedno prosi za mnenje in priporočilo. Se to za kater sladoled bi jedla. Kaj svetujete?“
Hvala za vaše vprašanje. Bom poskusila napisati par iztočnic za razmislek, ki so vam lahko v pomoč. Podpora otroku pri sprejemanju odločitev je ključna za razvoj njegove samozavesti, občutka odgovornosti in neodvisnosti. Pogosto se starši soočajo z izzivi, ko njihov otrok kaže neodločnost, kar lahko izhaja iz različnih razlogov – od strahu pred napačno odločitvijo, otrokov karakter, do vplivov staršev na otrokovo odločanje. Nujno je, da se starši ne odločajo vedno namesto otroka. Pogosto se zgodi, da starši v določenih situacijah avtomatsko sprejmejo odločitve za otroka, ker menijo, da bo tako hitreje ali “bolj prav”, v drugih situacijah pa pričakujejo, da bo otrok sam izbral. Ta dvojnost ali neusklajenost lahko pri otroku povzroči še večjo neodločnost. V nadaljevanju so predstavljene pomembne smernice in strategije, kako lahko podprete otroka.
Strah pred napačno odločitvijo
Eden izmed pogostih razlogov, zakaj je otrokom težko sprejemati odločitve, je strah pred tem, da bi se “napačno” odločili. Mnogi otroci čutijo pritisk, da morajo vedno izbrati pravo možnost, kar v njih vzbuja občutek tesnobe in dvoma. Starši lahko ta strah zmanjšajo tako, da otroka spodbujajo k razmišljanju o odločitvah kot priložnosti za učenje, ne kot izzivu, kjer mora vedno izbrati popolno in pravilno izbiro. Ključno sporočilo staršev naj bo: “Ni napačne odločitve. Karkoli se boš odločil bo ok.” S tem otroku pokažemo, da ni potrebno vedno izbrati najboljše možnosti, ampak je pomembno, da se odloči in iz tega kaj nauči.
Vpliv staršev na otrokovo neodločnost
Starši imajo pogosto velik vpliv na otrokovo sposobnost sprejemanja odločitev, pa naj bo to zavestno ali nezavedno. Ko starši dvomijo o otrokovi izbiri ali jo ponovno preverjajo, na primer z vprašanjem: “Pa si res prepričan, da ne želiš rajši te kape? Poglej, kako je lepa. Da ti ne bo kasneje žal.”, otrok lahko začne dvomiti o svoji odločitvi. Takšni trenutki nehote prispevajo k razvoju neodločnosti pri otroku, saj se nauči, da njegovi občutki in izbire morda niso vredni zaupanja. Pomembno je, da starši dovolijo otroku, da se odloči sam, ne glede na to, ali je njihova izbira popolnoma usklajena z našimi pričakovanji in mnenji. Namesto, da bi ponovno postavljali vprašanja in vzbujali dvome, je bolje reči: “Prav. Zaupam tvoji odločitvi.“
Spodbujamo raziskovanje možnosti
Ko se otrok sooča s težavami pri odločanju, mu starši lahko pomagajo s postavljanjem odprtih vprašanj, ki omogočajo raziskovanje njegovih misli in občutkov. Namesto neposrednega vodenja otroka k določenemu odgovoru, mu lahko pomagamo, da razmisli o različnih možnostih in kako se ob njih počuti. Uporabna vprašanja so na primer:
- “Kako bi se počutil, če bi izbral to možnost?“
- “Kaj bi svetoval svoji plišasti igrači. Kateri sladoled bi ji svetoval?“
- “Kaj meniš, da bi bilo zate najboljše?“
Takšna vprašanja otroka spodbudijo, da razišče svoja čustva, ne da bi se počutil, kot da mora nujno ustreči pričakovanjem staršev. Lahko tudi podelimo svojo izkušnjo in načine soočanja z nedoločnostjo: “Tudi meni se je včasih težko odločiti. In potem si dam izziv in se na hitro odločim. Kasneje pa razmislim, ali mi je nekaj všeč ali ne. To mi pomaga, da spoznam sebe.“
Čas, čas in čas
V današnjem hitrem tempu življenja se pogosto zgodi, da starši pričakujemo hitre odgovore od otrok, kar lahko povzroči dodaten stres pri otroku, ki že tako težko sprejema odločitve. Pomembno je, da otroku damo čas, da premisli o svojih možnostih. Ko otrok izrazi neodločnost, mu lahko mirno rečemo: “Vzemi si čas, odločitev ni nujna takoj.” S tem otroku sporočamo, da je povsem v redu, če ne more takoj sprejeti odločitve, in da mu nudimo prostor za premislek brez pritiska. Seveda so situacije, ko otrok nima ogromno časa za odločanje. A le te so zelo redke. Pogosto starši sicer krivijo čas, a skoraj vedno je le ta edini podpornik in rešitev, ki lahko prispeva, da otrok razvije sebe in svoj jaz. Če tudi stojimo v vrsti, kjer je za nami veliko ljudi, lahko otroku mirno rečemo, da bo oseba zadaj malo počakala, ali pa koga spustite naprej in s hčerko raziskujete, kateri sladoled si želi. Če se zdi otroku zelo težko, lahko zožimo izbor izbere rečemo: »Tukaj sem, da ti pomagam razmisliti, kaj si želiš. Pa poglejva ali bi rajši tega ali tega?« In damo otroku izbiro. Zagotovo ste se znašli kdaj pred nešteto vrst sladoleda, ali niste začutili vsaj malo pritiska ali neodločnosti, katerega si boste izbrali? Otrok bi rad poskusil vse in začuti pritisk, zato lahko rečemo: “Saj bomo še prišli. Vem, da je veliko izbire. Izberi po svojem občutku.”
Spopadanje z posledicami odločitve
Če otroci sprejmejo odločitev, ki morda ni idealna in se potem pritožujejo, da nečesa nočejo ali postanejo žalostni, jezni, se iz tega lahko veliko naučijo. Pomembno je, da se starši v takšnih situacijah izognemo kritiki: “Vidiš, moraš prej razmišljati.”. “Saj sem ti rekla, da ti ne bo všeč. Zakaj me nikoli ne poslušaš?“. “No, se boš pa kej naučil iz tega“« Namesto tega lahko rečemo: “Vidim, da nisi zadovoljen s svojo odločitvijo. Kaj bi naslednjič naredil ali izbral drugače?” Včasih jim bomo ugodili in si bodo lahko izbrali nekaj drugega, spet drugič bomo razumeli in sprejeli njegovo frustracijo, brez da bi nekaj reševali ali spremenili.
Neverbalni pritisk iz strani staršev
Če so starši sami neodločni ali se ob otrokovem odločanju počutijo pod pritiskom, lahko otrok to zazna in začne dojemati odločitve kot nekaj stresnega. Zato je pomembno, da starši ostanejo razumevajoči in podporni, tudi v situacijah, kjer je odločitev potrebna hitro, na primer, ko stojimo v vrsti za sladoled. V takšnih trenutkih lahko rečemo: »Lahko si vzameš čas, jaz te ne bom priganjala, da se hitro odločiš.« Če je za nami vrsta ljudi, lahko tudi ponudimo, da spustimo nekoga naprej, s čimer otroku omogočimo več časa za premislek.
Kako se starši soočajo z lastno neodločnostjo
Zelo pomemben del procesa podpore otroku pri sprejemanju odločitev je tudi samorefleksija staršev. Starši bi se morali vprašati, kako sami ravnajo v situacijah, kjer so postavljeni pred odločitev. So pogosto neodločni ali se počutijo pod pritiskom, da morajo izbrati “pravo” odločitev? Kako ravnajo, ko so drugi v njihovi okolici neodločni? Jim gre na živce? Jo sprejemajo? Če starši pogosto izražajo lastno neodločnost ali se počutijo frustrirane ob neodločenosti drugih, lahko te vzorce nehote prenesejo tudi na otroke. S tem, ko starši ozavestijo svoje lastne vzorce, bodo lahko bolj učinkovito podprli otroka pri razvijanju zdravega odnosa do odločanja. Kako je bila sprejeta vaša neodločnost tekom življenja? Jo je okolica sprejela? Je pritiskala na vas? Bolj kot smo iskreni do sebe in si upamo zazreti vase in v odnose, bolj bomo lahko podprli otroka.
Tvoji asi iz rokava v situacijah, ko se otrok težko odloči:
- Daj otroku prostor za odločitev: Ne ponavljaj vprašanj ali dvomov. Na primer, namesto: “Si prepričan, da ne želiš te kape?”, reci: “Zaupam tvoji izbiri2.
- Spodbujaj raziskovanje občutkov: Postavljaj odprta vprašanja, ki otroku pomagajo razumeti lastne želje. Na primer: “Kaj bi rekel tvoji igrači, kateri sladoled naj izbere?“
- Dovoli več časa: Ne silite hitrih odločitev. Povej otroku: »Vzemi si čas, ni treba takoj izbrati«. Ustvari okoliščine, ki ga bodo pri tem podpre.
- Soočanje s posledicami: Če otrok ni zadovoljen z odločitvijo, se izogibaj kritiki. Raje z njim raziskuj: »Kaj bi naslednjič naredil drugače?«.
- Starševska samorefleksija: Raziskuj svojo neodločnost in kako neodločnost drugih vpliva nate. Kako je bila tekom življenja sprejeta.
- Easy way out: Zagotovo ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste rekli partnerju: “Ti se odloči”. Ker je to enostavna rešitev, kjer ni potrebno razmišljati o sebi in sprejeti osebne odgovornosti. Včasih je fino preložiti breme in predati odgovornost drugemu. Naj bodo izkušnje z otrokom obarvane z različnim odzivi, da ne zaidemo v drugo skrajnost.
- Bodite pozorni v katerih situacijah prosite otroka za sprejemanje odločitev. Naj ne bo to v vprašanjih, ki se nanašajo na starševsko skrb. Na primer: “Ali bi šel v vrtec?”, “Ali bi rad začel obiskovati vrtec?”, “Bi šel k babici za en dan?”
Pridi na super delavnico!
Za krepitev čuječnosti in prisotnosti, ki ti v odnosu z otrokom pomaga krepiti samorefleksijo in samoraziskovanje, vabljen/-a na delavnico, ki bo potekala v živo v Ljubljani. Več si preberi tukaj.