Ena od pogostih dilem staršev je, kako pomagati otroku, da se pred spanjem umiri. Mnogi starši poročajo o podobnih težavah: med branjem knjig je otrok miren, ko pa pride čas za posteljo, nastane kaos. Kaj povzroča takšno vedenje in kako lahko starši pomagajo otroku, da se lažje umiri?

Prehod iz igre v spanje

Prehod iz prijetne aktivnosti, kot je branje knjig, v manj prijetno, kot je spanje, je za mnoge otroke težak. V takšnih trenutkih je nemir pogosto povezan tudi z občutkom ločitve od odrasle osebe in s tem zamajanim občutkom varnosti. Otroci se pred spanjem pogosto počutijo ranljive ali pa se srečujejo z različnimi strahovi, ki lahko okrepijo njihovo nemirnost. Vsak otrok je edinstven in ima različne razvojne potrebe. Tako kot tudi vsak odrasel človek. To pomeni, da se njihova potreba po času za umiritev in spanec spreminja. Tako kot ljudje odrasli imajo tudi otroci drugačen ritem in potrebe. Otroci potrebujejo našo bližino pred spanjem tudi zato, ker je večer zanje zelo občutljiv čas. Ko se zvečer umirijo in prekinjajo igro ter druge dejavnosti, pogosto na površje pridejo čustva, ki so jih skozi dan potiskali na stran. Ta obdobja tišine in umirjenosti lahko razkrijejo neprijetna čustva, ki so se skozi dan skrila. Ne samo otrokova čustva, ampak tudi vsebine in počutje starša. Zato se tudi veliko staršev med uspavanjem težko umiri.

Ne obstaja čudežne formule

Nekateri strokovnjaki obljubljajo čudežne formule, po katerih bomo otroke spravili spat brez cirkusa, toda glede na izkušnje večino staršev čudežni gumbi ne obstajajo. Nekateri otroci težko zaspijo in se sprostijo. Takšna je tudi moja hči. Že ko je bila dojenček je težko zaspala. Kot dojenček sem jo ogromno prenosila in še danes rabi kar nekaj časa, da se umiri in zaspi. Če sem želela, da zaspi in če želim, da zaspi ležim potrpežljivo ob njej in z umirjanjem svojega dihanja umirjam njeno dihanje. Če starši kdaj krepimo potrpežljivost in samoregulacijo je to med uspavanjem.

Uspešnost starševstva ni povezana z uspešnim uspavanjem

Uspešnost starševstva ni povezana z uspešnim uspavanjem. Otroci pred spanjem potrebujejo nekoga, ki ga razume, se za njega zanima in hkrati ohranja vlogo vodje. Kar pa se večkrat ne zgodi ali poruši v nenamenskem, a pogostem starševskem pristopu, kjer otrokovo nespanje postane osrednji problem, starši pa zanj iščejo konkretno rešitev. S tem pa se oddaljujejo od bistva in od otroka. Ustvari se začaran krog, ki vpliva na družinsko vzdušje.

Validacija in normalizacija otrokove frustracije in nemirnosti

Večkrat lahko tudi ubesedimo: “Ti bi še toliko stvari počel, se igral in družil z nama, zdaj moramo pa spat. Ni najbolj fajn, a ne?” – Ampak le, če to res mislimo in se lahko v njegovo frustracijo vživimo in ji verjamemo. Drugače so to prazne besede, ki ne prispevajo k mirnosti in varnosti.

Iz problema v radovednost

Vloga staršev je ključna pri umirjanju otroka pred spanjem. Namesto da se osredotočamo na otrokov nemir kot težavo in napor, se lahko vprašamo: “Kaj moj otrok potrebuje v tem trenutku? Mejo? Razumevanje? Povezovanje? Telesen stik?”. Otrokova vznemirjenost lahko izvira iz različnih dejavnikov. Pogosto pa je povezana z nezrelostjo živčnega sistema in s tem kapacitete za samoregulacijo. Samoregulacije se otroci učijo s pomočjo odnosa. Zato je smiselno, da v zgodnjem otroštvu ne pričakujemo, da bodo otroci samostojno zaspali. Pomembno je, da se odzovemo na njihovo potrebo po čustveni in telesni bližini, saj to lahko pomaga pri umirjanju in uspavanju. Telesna bližina staršev v prvih letih življenja nudi otrokom občutek varnosti in čustveno podporo. Pomembno je, da razumemo, da predšolski otroci še nimajo dovolj razvitega dela možganov, ki bi jim omogočal samostojno pomirjanje pred spanjem. Da bi zaspali, potrebujejo prisotnost umirjene osebe, ob kateri se lahko tudi sami pomirijo.

Kaj pa tvoja nemirnost?

Starši so v večernih trenutkih izpostavljeni dodatnemu stresu, saj otrokov nemir vpliva tudi na njihov živčni sistem. Če postanejo starši nemirni in nervozni, s tem podaljšujemo čas uspavanja. Poznamo takšne situacije, a ne? Staršev nemir ali nervoza uspavanje le še podaljša. V takšnih trenutkih je dobro, da se starši vprašajo: Kako je z mojo vznemirjenostjo? Večkrat svojo mirnost starši povezujejo z zunanjo mirnostjo in rečejo “Sej sem čist miren”. Znotraj njega pa se pa odvija vihar jeze in pričakovanj: “Moram še pomiti posodo“, “Rada bi gledala serijo“, “Kdaj bo že zaspal“, “Spet ne bom imela nič od večera“. Kar je seveda logično. Ker je večer oaza časa zase. Pa vendar takšni notranji procesi ponavadi še podaljšajo proces uspavanja in ustvarijo dodaten pritisk. Po drugi strani pa ne poznam starša, ki se po dalj časa trajajočem uspavanje ne bi vznemiril. Takrat je dobro, da pogledamo, kaj se tekom dneva in v večerni rutini dogaja. Kaj in kako lahko spremenimo in kako lahko podpremo sebe.

Kako prepoznaš svojo vznemirjenost?

Torej tukaj je vprašanje za razmislek: “Kako je s tvojo vznemirjenostjo? Jo ozavestiš? Jo ignoriraš? Kaj narediš z njo?” Lahko se srečamo z notranjo vznemirjenostjo (misli, pričakovanja, pritisk) in zunanjo (napet in višji ton glasu, napeta telesna drža). Pomembna vprašanja, o katerih se pogovorita s partnerjem: Kakšno je vzdušje v družini ob večernih rutinah? Je vedno bolj napeto? Se lotite uspavanja s cmokom v grlu? Se s partnerjem skregata ali gresta v konflikt glede uspavanja?

Otroku pomagamo prepoznati utrujenost

Starši se tekom let naučimo prepoznavat, kdaj je naš otrok utrujen. Če je otrok zvečer nemiren in živahen, se hitro razburi, ga hitro kaj iritira, so tudi to znaki za starša, da otrok potrebuje počitek. Starši moramo ustvariti pogoje, kjer bo otrok prišel v stik s svojo utrujenostjo. Lahko tudi ubesedimo: “Vidim, da si mencaš oči, ta znak razumem, kot da si utrujena. Greva se pripravit na spanje.” Omejimo ekrane, zmanjšajmo jakost luči in vključimo mirno igro. Niso vse družine enake in vsaka potrebuje nekaj drugega. Starš je odgovoren, da večer organizira na način, da se bo otrok umiril. Pomeni, da je družina pravi čas doma, da je večerja dovolj zgodaj in ne tik pred spanjem. To so vse zunanje okoliščine, s katerimi lahko starši podpremo otroka in poskrbimo za večerno umirjanje.

Postavljanje mej in jasna komunikacija

Drugi izziv, s katerim se starši pogosto srečujejo, je postavljanje mej. Pomembno je, da te meje niso obtožujoče. Stavki, kot so: “Pa daj že zaspi” ali “Kako ne moreš zaspati?”, pogosto vodijo v večjo negotovost otroka in ne pripomorejo k njegovi umiritvi. Otrok se mora počutiti varnega, kar pa s prisilo težko dosežemo. Jasna in pomirjujoča komunikacija je ključna. Težko zaspimo na ukaz. Če tudi zaspimo, zaspimo z občutkom sramu, jeze ali strahu. Lahko poskusita s partnerjem. Naj vam pred spanjem na ukaz reče, da zaspite. Kako se boste počutili? Boste res zaspali? In če tudi boste, s kakšnim občutkom boste zaspali? Poskusite postavljati meje na odrasel in jasen način. Na primer: “Po tem, ko greš še enkrat na stranišče, se ne bomo več vstajali. Zdaj je čas za spanje. Če boš pil, pojdi še pit in ko boš vse kar želiš opravil, se hitro vrni nazaj v posteljo.”

Uležite se in pogovarjajte se z otrokom

Ulezite se k otroku in se pogovarjajte, o čemerkoli, le o spanju ne. Vsaj 10-15 minut. Povezanost s staršem lahko otroku pomaga, da se umiri. Starši lahko sedijo ob postelji, se z otrokom pogovarjajo o preteklem dnevu ali delijo svojo zgodbo. Otrokom je včasih v veliko pomoč, če slišijo zgodbo, ki jih pomiri. Ni potrebno, da gre za lekcijo, dovolj je, da preprosto delite nekaj iz svojega življenja. Naj bo večer čas, da se vsi umirimo. V odnosu s hčero pomaga, da se uležem na posteljo k njej in sem ob njej v njenem nemiru. Nič ne komentiram ampak najprej malo poležim z njo, potem jo kaj vprašam in ji povem, kaj o mojem dnevu. Otrokom je zelo všeč, če jim povemo kakšno »našo zgodbo«. Na primer: »Veš spomnim se, ko sem bila majhna, kako sem včasih težko zaspala. Pomagalo mi je, da sem objela medvedka. Oh te časi, spomnim se jih.« – Ni treba narediti iz zgodbe lekcije, ali pa otroku svetovati naj še on objame medvedka. Naj ostane ta zgodba v zraku. Poskusite najti notranjo namero in željo: »Želim biti in se družiti z svojim otrokom«. In potem lahko tudi druženje zaključite z jasno mejo: “Bi rad še kaj podelil z mano, preden ugasneva luči in greva spat?”. Če otrok po tem, postane telesno nemiren imamo več opcij. Eno je, da rečemo, želiš še kaj narediti pred spanjem: “Greš lulat, pit?” Naj to naredi sam in potem pride nazaj. In naj bo jasno sporočilo: »Po tem se ne bomo več vstajali«. Hkrati pa iščemo načine, ki otroka zazibajo v spanec: “Božanje, petje pesmic, tapkanje, le telesna prisotnost.”

Premikanje otrokovega telesa po postelji je del samoregulacije

Uspavanje ne poteka linearno – telo prehaja skozi faze umirjanja in vznemirjenja. Opazujte, kako se otrokovo telo umirja. Čeprav se lahko za trenutek ponovno vznemiri, se bo telo po določenem času spet umirilo. Starši moramo zaupati, da bo otrok postopoma prešel v stanje sproščenosti in spanca. Telo se na splošno v večernih urah umirja v intervalih. Prehaja iz varnosti v ponovno skeniranje: »Ali je dovolj varno, da se prepustim spancu?« Ko med uspavanjem starševe misli odtavajo v nervozo in nestrpnost, se lahko zavestno vrnemo k opazovanju otrokovega telesa. Telo nosi sporočilo, kje v fazi uspavanja se otrok nahaja. Zavedati se moramo, da je starševa naloga držati mejo in pomagati otroku, da se njegov živčni sistem in posledično tudi telo umiri. Ritmičnost pomirja otroke, zato mu lahko pomagamo tako, da jih počasi božamo, upočasnimo svoj ritem glasu, itd. Lahko pa kombiniramo – otroka malo nosimo, nato ga položimo v posteljo in ga božamo. Nekaterim otrokom pomaga petje, drugim pa prisotnost obeh staršev. Nekateri otroci ne potrebujejo fizične bližine in potrebujejo le, da smo ob njih. Seveda so tudi otroci, ki si želijo že zaspati sami in jim ta način bolj ustreza. Ritmičnost in ponavljajoče se aktivnosti, kot so božanje, petje pesmi ali tapkanje, pomagajo otroku, da se počuti varnega. In regulirajo živčni sistem Starši lahko kombinirajo različne tehnike, od nošenja do božanja, odvisno od starosti in potreb otroka.

Sprejemanje otrokovih procesov

Pomembno je, da starši sprejmejo dejstvo, da otrok včasih potrebuje več časa za umiritev. Opazujte otrokovo gibanje in vedenje kot del procesa samoregulacije. Čeprav je pomembno držati meje, ne smemo prezreti otrokove potrebe po premikanju in izražanju nemira, saj mu ravno to pomaga, da se postopoma umiri. Več opazujmo, manj vrednotimo, manj komentirajmo in več razmišljajmo o tem, kaj nam otrok z vedenjem sporoča. Včasih z besedami in ukazi starši podaljšajo proces samoregulacije. Če imamo občutek, da nas otrok prinaša naokoli in da namenoma podaljšuje uspavanje, ker nas želi jeziti, potem se moremo začeti prevpraševati, kako takšne misli pripomorejo k družinskemu vzdušju in uspavanju. V ozadju takšnih prepričanj je strah in negotovost starša. Iz vzgoja iz strahu ne obradi sodelovanja in ne ustvarja občutka varnosti.

Po tem, ko otroku postavim mejo se začne jokat

Včasih se zgodi, da se po tem, ko rečemo, da je čas za spanje, otrok začne jokat. Takrat je pomembno, da ga objamemo in nadaljujemo z uspavanjem. Lahko validiramo: “Oh, ti ne bi šel spat, a ne.” To ne pomeni, da prekinemo z uspavanjem, ampak se mu pridružujemo. Če bomo zmogli ostati njegov varen pristan se bo v našem objemu umiril in zaspal. Ponavadi se z jokom sprostijo še vse napetosti in morebitne tenzije, ki jih nosi po celem dnevu. Tisto, kar z besedami ne zmore in ne zna podeliti. Solze prispevajo k samoregulaciji. Pomembno je, da jih ne vzamemo osebno, ampak ostajamo mirni. In predvsem, da ga ne pustimo, da joka sam. Oziroma, da njegov jok ne razumemo kot izsiljevanje.

Kako te lahko čuječnost podpre?

Čuječ med uspavanjem otroka pomeni, da ozavestimo svoje občutke. Osebno pogosto postanem nepotrpežljiva in razdražena. Če te občutke zaznam, še preden se jim prepustim, jih lahko uravnam. Reguliram. To ne počnem, da bi ugodila svoji hčeri, ampak vem, da bo vsakršen poskus pospeševanja imel nasproten učinek. Njena igrivost bi me v takšnem primeru lahko razdražila, a če jo vidim kot povabilo, se ji lažje približam in posledično prej zaspi.

Kako so te uspavali tvoji starši?

Če imaš težave z uspavanjem svojega otroka, se lahko vprašaš, kako so tebe uspavali? Tisti starši, ki so bili sami vzgojeni s strožjimi metodami, kot je izjokavanje ali manj nežno uspavanje, imajo še več izzivov z uspavanjem svojega otroka. Ker niso imeli izkušnje večernega povezovanja, ampak so bili primorani zaspati sami. Pogosto, ko starši niso imeli čustveno podpornega pristopa k spanju, so ti vzorci globoko zakoreninjeni in lahko vplivajo na način, kako se lotimo uspavanja lastnih otrok. Nežen in bolj ljubeč način uspavanja lahko sproži občutke tesnobe in dvoma.

Asi iz rokava za starše:

• Opazujte, kaj otroku daje občutek varnosti – Ugotovite, kaj otroku pomaga, da se počuti bolj varno in sproščeno pred spanjem. Čas, preživet v mirnem okolju, lahko močno vpliva na otrokovo sposobnost, da se umiri.
• Osredotočite se na postopno umirjanje – Namesto da se trudite doseči hiter rezultat, pomagajte otroku, da postopoma prepozna svojo utrujenost in se sprosti. Prilagodite okolje.
• Jasno postavite meje – Meje morajo biti jasne, vendar osebno izražene. Na primer, lahko rečete: “Ko greš še enkrat na stranišče, bo čas za spanje. Vse kar želiš opraviti, opravi zdaj.”
• Normalizirajte otrokove občutke – Upoštevajte otrokove občutke in pokažite razumevanje. Povejte: “Spanje ni vedno najzanimivejši del dneva in da bi rad, da bi bili še skupaj, ampak zdaj je čas za spanje.”
• Sprejmite otrokovo gibanje kot del procesa umirjanja – Gibanje in iskanje udobja v postelji sta naravna dela otrokovega samoregulacijskega procesa. Namesto da to preprečujete, poskusite razumeti, da je to lahko način, kako se otrok umirja.
• Poiščite strokovno pomoč, če je potrebno

Pridružite se Programu za starše, kjer boste prejeli še več razumevanja in veščin, ki bodo podpre vas in vašega otroka.

*Opomba: Dojenčki potrebujejo več bližine in več kontakta. Več zibanja in nošenja. S tem jih ne razvajamo.