Vzgoja otroka ni enostavna. Odpira in prebuja veliko vprašanj, dvoma, strahu, veselja, ponosa in skrbi. Bolj kot vzgoja mi je blizu poimenovanje “odnos z otrokom”. Odnos z otrokom gradimo s pomočjo različnih pristopov. Ena raven je kognitivna. Torej učenje, razmišljanje in pridobivanje konkretnih strategij, ki jih v odnosu z otrokom uporabljamo. Druga raven je čustvena in izkustvena. V nadaljevanju bomo govorila več o obeh ravneh.

Kompleksnost vzgoje: Več kot le kognitivni pristop

Pogosto se pri iskanju rešitev za otrokovo vedenje osredotočamo na kognitivni vidik vzgoje. Učimo se novih vzgojnih pristopov, beremo knjige, spremljamo strokovne vsebine in se trudimo razumeti otroka. Vendar je to le en del vzgoje. Sam po sebi ne mora biti učinkovit, če zanemarimo in spregledamo globlje, čustvene plasti, ki jih sami prinašamo v starševstvo.

Dve ravni vzgoje: Kognitivna in čustvena

Vzgoja otroka poteka na dveh ravneh. Prva raven je kognitivna, kjer se učimo novih ustreznih vzgojnih pristopov in jih neposredno uporabljamo v odnosu z otrokom. Na tej ravni deluje naša logika – raziskujemo, iščemo informacije in poskušamo na najboljši možni način pristopiti k starševstvu. Druga raven, ki jo pogosto spregledamo, pa je čustvena. Naše telo in naša čustva igrajo ključno vlogo v odnosu z otrokom. Ob njegovih čustvih se prebujajo tudi naši lastni, globoko zakopani čustveni vzorci in nezadovoljene relacijske potrebe.

Prebujanje preteklih izkušenj: Ko se spomini prepletajo z realnostjo

Ko vzgajamo otroka, pogosto prihajajo na plano naši odcepljeni deli in nezadovoljene potrebe iz otroštva. Ob otrokovem vedenju ali čustvovanju se v nas prebujajo neregulirana čustva, ki jih s kognicijo ne moremo nadzorovati. Na primer, lahko se trudimo zadržati jezo v odnosu z otrokom, vendar to istočasno sproža v nas tesnobo, nestrpnost ali anksioznost. Posledično sledijo impulzivni in neregulirani odzivi starša.

Čustvene reakcije imajo lahko izvor v preteklosti

Pogosto se nam zdi, da so naši odzivi na otrokovo vedenje posledica trenutnih situacij. Pa vendar nas ti trenutki vračajo v preteklost, v naše lastno otroštvo. Na primer, če smo kot otroci doživljali, da so nas starši ob naši jezi kaznovali ali ignorirali, se je ta jeza v našem telesu zapisala kot »nevarna«. Ta odziv se lahko v odraslosti ponovno prebudi ob jezi našega otroka, kar nas lahko vodi v nepričakovane in nenadzorovane reakcije.
Pomembno je, da se zavedamo, kako močno pretekle izkušnje vplivajo na naše sedanje odzive na otrokovo vedenje. Če se ne zavedamo lastnih čustvenih ran, lahko te nenadzorovane čustvene reakcije vodijo v negativne vzorce vedenja, ki se nato prenesejo na otroka. Zavedanje lastnih čustev in vzorcev je ključno za prekinitev cikla ter vzpostavitev bolj zdravih in uravnoteženih odnosov z otrokom.

Celostna vzgoja: Povezovanje znanja in raziskovanje sebe

Celostna vzgoja tako vključuje ne le pridobivanje novega znanja in vzgojnih pristopov, temveč tudi ozaveščanje in zdravljenje lastnih čustvenih ran. S celostnim pristopom lahko vzpostavimo uravnotežen in zdrav odnos do otroka, kar je ključno za njegov celostni razvoj. To omogoča, da se otrok razvija v okolju, kjer so njegove čustvene potrebe prepoznane in sprejete. In to je temelj za njegovo počutje ter obvladovanje stresa.

Če želite dodatno podporo pri raziskovanju si lahko preberete tukaj.