Kdo je kriv?

RTV Slovenija je v torek, 10. junija 2025, na svojem portalu poročala o tragičnem strelskem napadu na gimnaziji v Gradcu, ki je pretresel vso državo. V napadu je umrlo enajst ljudi, med njimi tudi napadalec, ki si je sodil sam. Po poročanju naj bi bil 21-letni storilec nekdanji dijak te šole, ki je bil v preteklosti žrtev medvrstniškega nasilja (RTV Slovenija, 2025). Misli mi uhajajo k vsem tistim staršem, ki so tistega jutra svoje otroke odpeljali v šolo – in jih tam videli zadnjič. V takšnih trenutkih se zdi nepomembno, kje in v kateri državi se je zgodila tragedija. Skupna bolečina presega meje.

Po vsakem takšnem dogodku sledi predvidljiv vzorec: medijski bum, razprave, iskanje odgovorov – in še pogosteje: iskanje krivcev. Nekateri s prstom kažejo na starše, drugi na šole, tretji na sistem, družbo, politiko ali na kulturo. In vsi imajo po svoje prav – a kljub temu hodimo v krogu, kjer se odgovornost izmika vsakemu posebej in hkrati vsem skupaj. Na družbenih omrežjih se razlijejo čustva. Jeza, žalost, strah in frustracija. Vse to so normalne in človeške reakcije na travmatične dogodke. A največkrat se ta čustva razpršijo hitreje, kot se pojavi sprememba ali ustrezen pristop, ki bi lahko preprečil tovrstne dogodke.

Mediji nato pokličejo strokovnjake. Pojavijo se različne strokovne rešitve: nekateri predlagajo več varnostnikov in policajev, nekateri predlagajo uvedbo kovinskih detektorjev, strožje kazni, večji nadzor nad mladimi, več psihologov ali pa več nadzora nad starši. A če bi bile te rešitve dovolj, bi verjetno že delovale. Če bi bili policaji in varnostniki tisti, ki rešujejo duševne stiske, nasilje in strah, bi že živeli v varnejši družbi. Pa temu ni tako.

Kaj učimo otroke – in česa ne živimo?

Kot družba se pogosto deklarativno zavezujemo proti nasilju. Obsojamo orožje, kritiziramo agresijo in vzgajamo v duhu “komunikacije in empatije”. Vzporedno pa vlagamo milijarde javnih sredstev v orožarske sisteme, toleriramo nasilne režime, nemočno spremljamo genocid in globalne krize, kjer se zgublja humanost in čut za človeka.

Kako naj otrok verjame, da obstajajo nenasilne poti reševanja konfliktov, če vsak dan na družbenih omrežjih spremlja, kako se sporov lotevamo z napadi, poniževanjem in sovražnim govorom – ali pa z orožjem in vojno?  Kako naj razume, da se lahko obrne po pomoč, če živimo v kulturi, kjer je ranljivost pogosto označena kot šibkost? Na kakšen način in koliko časa naj otrok še poroča o svoji stiski, če se nič ne spremeni in ga odrasli ne jemljejo resno? Kako naj razume, da ni prav, da ga nekdo nadleguje, če istočasno živi v družini, kjer eden od staršev drugega vsakodnevno ponižuje – verbalno, fizično ali psihično?

Kako naj verjame, da se je vredno postaviti zase, če šolsko okolje, ki ga vodijo odrasli, torej učitelji, pogosto reproducira in živi te iste vzorce: tiho obrekovanje, tekmovalnost, pomanjkanje varnosti, pasivno-agresivno komuniciranje in neustrezen dialog? Odrasli postavljamo temelje kulture, ki jo otroci živijo. Ne s tem, kar govorimo – ampak predvsem s tem, kar počnemo. Učitelj ne more ustvariti varnega prostora, če v zbornici vladata zahrbtnost in prikrita agresija. Starš težko uči spoštovanja, če je sam vsak dan tolerira ponižanje in razvrednotenje.

Zato vprašanje ni več: Kaj naj naredimo z otroki? Vprašanje je: Kaj smo pripravljeni odrasli narediti sami s sabo in svojimi odzivi – kot starši, učitelji, politiki in državljani?

Smo sposobni sprememb?

Spremembe niso preproste – in nikoli ne bodo. Ne obstajajo hitri odgovori ali čudežni ukrepi. Prave spremembe ne prihajajo od zgoraj navzdol, temveč rastejo iz iskrene pripravljenosti posameznika, da pogleda vase in svoje odzive. Prvi korak nista zakon ali ukrep. Prvi korak je odločitev za odnos, pridobivanje veščin za ustrezno komuniciranje z otroki in odraslimi, delo na sebi in raziskovanje svojih vzorcev. Prvi korak je, da odrasli postanemo to, kar si želimo, da postanejo naši otroci. Šele takrat se morda ne bomo več spraševali, zakaj se je nekaj zgodilo – ampak bomo razumeli  in predvsem začutili, kakšna je naša vloga v otrokovem življenju, da do tega ne bo prišlo.