Svetlobna leta oddaljena od vzorcev svoje družine?

#dnevnikcujecemami.

Odlomki iz dnevnika čuječemami so namenjeni vsem mamam, ki priznavajo, da starševstvo ni vedno enostavno.

Sobota zjutraj. Ura je sedem. Po kratkem raztezanju sem že v polnih mentalnih obratih. Misli švigajo med opravki, ki me čakajo – obiski pridejo ob enajstih. V kuhinjskem koritu čaka umazana posoda, v kopalnici se kopiči kup perila, stanovanje ni bilo posesano že teden dni. Med pripravo zajtrka pozabim pospraviti mleko in zapreti omarico. Mehur me opomni, da moram na stranišče. Med sedenjem na školjki se spomnim, da sem pustila kosmiče z mlekom na štedilniku. Spotoma, ko grem mimo dnevne sobe, hčerki dam sirup. Ugasnem štedilnik. Hčerka bi se igrala – jaz pa hitim. Hitimo na tržnico.

Že ob osmih je moj um v polnem “to-do” modu. Pogledam okoli sebe in me preplavi znani notranji glas: »Zakaj nikoli ne more biti vse pospravljeno?« V avtu partnerju naštejem dopoldanske načrte. On mirno odvrne: »Veš, da imamo samo še dve uri, ne?« A misliš, da ne bo šlo? Čas in moja to-do lista sta redko usklajeni.

Med hitenjem mi v misli pride flashback – kako zelo me je v otroštvu motilo, ko sem zjutraj vstala in so bili odrasli že v polnem zagonu. Vse je moralo biti pripravljeno, še preden so prišli gostje. Življenje v domači gostilni ima svoj ritem – od jutra do večera, zahteven, naporen in tempiran. Vmes pa prevladuje kaotičnost in nestrukturiranost. Ni časa za redne obroke, počitek ali skrb zase.

Zavedam se, kako veliko razliko bi naredilo v mojem življenju že to, da zaprem vrata omarice. Vem, da bi si olajšala marsikatero opravilo, če bi stvari počela sproti. A ne gre za to, da tega ne bi znala ali da mi ne bi bilo mar. Gre za nekaj drugega – nekaj, kar težko razložiš tistemu, ki ne razume kaotičnosti, ki jo doživljaš znotraj sebe.

Govorim o notranjih vzgibih, ki preglasijo razum, o avtomatskih vzorcih, ki niso posledica pomanjkanja volje, ampak so pogosto zasidrani globoko v nevroloških in čustvenih odzivih. Gabor Maté o tem piše v knjigi Raztreseni um, kjer razlaga, kako nevrološke osnove in zgodnje izkušnje vplivajo na delovanje pozornosti, regulacijo impulzov in organizacijo vsakdanjih opravil. In ko enkrat razumeš to ozadje, postane jasno, da ni vedno fora v ‘bolj se potrudi’. Ampak o tej temi bolj konkretno kdaj drugič.

Delati drugače prinaša notranje nelagodje

Z vsem srcem si želim ustvariti drugačen odnos do sebe in s svojo hčerko. Pa vendar sem si izbrala poklic, oz. samostojno pot, kjer je zdrs v stare struge tako zelo preprost in domač. En del mene mora nenehno pritiskati na zavoro in orati po neprehojeni poti. Moji stari vzorci govorijo: »Delaj, delaj, delaj – in še enkrat delaj.« Psihoterapija zame ni zgolj poklic, ampak poslanstvo, ki zahteva visoko stopnjo prisotnosti, čuječnosti in osebne integritete. Čeprav svoje delo opravljam predano in z veliko mero notranje motivacije, ostaja pomemben izziv: kako ne ponoviti zgodbe in nestrukturiranosti, ki sem jo živela in z otroškimi očmi spremljala. Zaveza za izvajanje psihoterapije vključuje stalno izobraževanje, supervizijo, popoldansko delo, etično delo s klienti in lastno terapijo. In skoraj vsak dan me spremlja občutek, da bi morala narediti ali dati “še več”. In tako skoraj vsak dan zaključim dan z mislijo: “Morda res zaostajaš pri delu, a si dragocen čas namenila svoji hčerki. Morda stanovanje ni popolno po tvojih merilih, a si raje izbrala bližino družine. Delati drugače pomeni, da vsaj del dneva sprejmeš tudi občutek nelagodja, ki ga zavestna izbira za manj dela in več odnosov prinaša.”

Svetlobna leta oddaljena od vzorcev svoje družine?

Čeprav se mi včasih zdi, da sem svetlobna leta oddaljena od svoje primarne družine, vedno bolj spoznavam bolečo resnico, kako zelo sem jim v nekaterih vidikih še vedno zelo podobna. Sprememba vzorcev ne pride čez noč. In me je sram priznati, pa vendar je tudi to del moje zgodbe – da mi je včasih lažje in bolj domače polniti urnik kot biti z družino. Seveda to ne pomeni, da izbiram lažjo pot. Zavestno izbiram družino. Hkrati pa vem, da je to to kar sem prejela od prejšnjih generacij in velik del življenja sem takšen način tudi živela. Delo je bilo v moji družini cenjeno in je predstavljal občutek varnosti. Ko delaš, se izogneš razmišljanju in reševanju konfliktov. Izogneš se potrebi po bližini in po navezanosti. Delo je regulator. Delo je vrednostni sistem. Ko delaš si ustvariš občutek varnosti. Ko delaš, si cenjen. Bolj kot si utrujen, bolj kot si šel preko sebe bolj si hvaljen in priden.

Marsikatera sprememba, po kateri hrepenimo in si jo želimo, zahteva trud več generacij.

Na terapijah pogosto slišimo: »Zdaj, ko sem to ozavestil/a, lahko spremenim.« A ozaveščenost je šele začetek poti. Sprememba je počasen, zahteven in nikoli popolnoma zaključen proces. Nikoli ne postanemo povsem druga oseba. Generacijski vzorci so globlji in močnejši, kot si lahko predstavljamo. Marsikatera sprememba, po kateri hrepenimo in si jo želimo, zahteva trud več generacij.

In tudi takrat, ko namesto dela izberemo počitek – tisto, kar naj bi prinašalo sproščenost in lahkotnost – nas lahko preplavi notranji nemir. In tako namesto, da bi zares počivali, začnemo čistiti stanovanje. Ali pa namesto čiščenja zdrsnemo v brezciljno brskanje po telefonu. Celo takrat, ko telo kliče po pavzi, ga izčrpamo z visoko intenzivno vadbo, kot da bi morali ves čas nekaj ‘delati’, karkoli že. Tako zelo samoumevno se nam zdi, da iščemo načine, kako se izogniti temu, kar je v nas – odnosom, občutkom in nelagodju.

Kako sploh graditi odnose?

Poleg vsakodnevnega truda, da uskladim čas, ki ga namenim družini, se hkrati spopadam z vprašanjem, kako sploh graditi prave odnose. Ko nimaš izkušnje varnega odnosa, moraš začeti pri osnovah in sprejeti, da je to proces učenja – o relacijskih potrebah, o tem, kaj pomeni bližina, o tem, kako postaviti mejo brez občutka krivde ali prebujanja krivde pri drugemu. Učiš se, kaj pomeni biti avtentičen v odnosu: kdaj postaviti sebe na prvo mesto in kdaj dati prednost drugemu. Kdaj se umakniti in kdaj vztrajati. Ta pot zagotovo ni lahka.

Zavedam se, da po starih in uhojenih poteh ne želim več hoditi in vem, da nova pot ni le nasprotje stare – nova pot ostaja velika neznanka, ki jo vsakodnevno raziskujem. Odraslo življenje pogosto zrcali strukturo – ali kaos – v katerem smo odraščali. In ritem, ki ga danes narekuje družba, da sploh preživimo, plačamo položnice in si tu in tam privoščimo dopust? Tudi ta ritem ni spodbuden in krepi vzorec izčrpavanja. Ni družini in odnosom prijazen. In ta ritem, ki ga živimo in ga včasih moramo živeti, da preživimo vpliva na naše duševno in fizično zdravje.

Prejšnji zapis iz dnevnika čuječe mami si lahko preberete tukaj.