Ko stari starši (ali drugi odrasli) želijo otroka na silo objeti ali pa želijo, da otrok na ukaz oz. po navodilu koga objame, lahko to privede do nelagodja ali celo stresa pri otroku. Pomembno je, da razumemo, da objemanje ni le fizično dejanje, temveč tudi izraz čustvene bližine in zaupanja, kar pomeni, da mora otrok čutiti varnost in pripravljenost za takšno bližino. Odrasli pošiljajo otroku mešane signale, če od njega pričakujejo, da bo rekel “ne” neznancu, ko se mu ta želi približati, hkrati pa ga prisilijo, da te občutke zanemari in pristane na objem, kadar se to v družini “spodobi in mora”. Objemanje ali kakršenkoli fizični stik, ki v otroku prebudi nelagodje in je sporočen kot ukaz: “Objemi me. Objemi strica, teto…” lahko negativno vpliva na otroka, saj mu odvzema možnost, da sam odloča o svojih telesnih mejah. Otrok mora imeti svobodo, da izrazi, kdaj se počuti udobno s fizičnim stikom, in odrasli moramo spoštovati njegove odločitve.
Zakaj je pomembno spoštovati otrokove meje?
Nekaj ključnih iztočnic, zakaj je pomembno spoštovati otrokove meje, ko gre za fizično bližino, kot so objemi:
- Občutek nadzora nad lastnim telesom: Če se otrok počuti prisiljenega v fizični stik, kot je objem, lahko to ogrozi njegov občutek nadzora nad lastnim telesom. Zavedanje, da imajo pravico reči “ne” objemu, je pomembno za razvoj zdrave samopodobe in zavedanja o lastnih mejah.
- Zaupanje in navezanost: Zaupanje je ključni element v odnosu z otrokom. Če otroka prisilimo v fizične izraze naklonjenosti, kot so objemi, lahko to negativno vpliva na njegovo sposobnost, da se počuti varno in spoštovano. Ko otrok čuti, da so njegove želje spoštovane, je bolj verjetno, da bo vzpostavil boljšo navezanost in pokazal večjo pripravljenost za spontano izražanje naklonjenosti.
- Čustveni razvoj: Otrokov čustveni razvoj zahteva, da se nauči, kako izražati in sprejemati ljubezen na način, ki ustreza njegovemu notranjemu stanju in potrebam. Prisila v izražanje naklonjenosti lahko zmede otrokove naravne čustvene odzive in povzroči, da se umakne ali zapre v prihodnjih odnosih. Lahko prebudi veliko sramu.
- Zdravi odnosi v odraslosti: Učenje, da je v redu reči “ne” nekomu, tudi če gre za družinskega člana, je pomembna lekcija za otroka. To ga nauči postavljati meje, kar je bistvenega pomena za zdrave odnose v odraslosti. NSPCC (National Society for the Prevention of Cruelty to Children), organizacija v Združenem kraljestvu, navaja, da se kar polovica primerov spolne zlorabe otrok dogaja znotraj družine ali s strani oseb, ki jih otrok pozna. Znotraj teh podatkov se pogosto omenjajo očimi in mačehe kot večji dejavnik tveganja.
Kako se povezati z otrokom brez prisile in z varno bližino?
Namesto prisiljevanja v objem lahko stari starši ali drugi odrasli najdejo druge načine, da pokažejo naklonjenost in gradijo odnos z otrokom – z igro, pogovorom ali preživljanjem kakovostnega časa skupaj. Na ta način se otrok lahko počuti varno in spoštovano, kar bo sčasoma verjetno pripeljalo do tega, da bo bolj odprt za fizične izraze ljubezni, ko bo sam pripravljen.
Nujno je, da otrok občuti, da se ne želi objeti
Evolucija je igrala pomembno vlogo pri oblikovanju vedenjskih vzorcev otrok, vključno z navezovanjem in izražanjem čustvene bližine. Objemanje in fizična bližina sta pomemben del tega procesa, saj se otroci pogosto odločijo za objem šele, ko se počutijo varne in povezane z osebo. To je povezano z njihovim občutkom zaupanja in navezanosti, ki ga razvijajo do skrbnikov. V preživitvenem smislu in za voljo samoohranitve je otrokov odpor po fizični z osebami, ki si ni tako blizu, da bi jih objel, naraven in nujen. Kako to vpliva na odnose z neznanci? Ko otrok že od malih nog izkuša, da ima pravico zavrniti fizični stik in da je to povsem sprejemljivo, postane ta odziv naraven. To pomeni, da se bo v situaciji, ko mu bo neprijetno (npr. v stiku z neznancem ali v potencialno nevarni situaciji), z večjo lahkoto umakni, poiskal varnega odraslega in se zaščitil. Tak otrok ima večjo verjetnost, da bo prepoznal situacijo, ki se mu zdi neprimerna, in bo na to tudi ustrezno reagiral. S tem, ko starši in skrbniki spoštujejo otrokove meje že v ranem otroštvu, postavljajo temelje za to, da otrok kasneje v življenju lažje prepozna in se zaščiti pred morebitnimi nevarnostmi, ki jih lahko prinašajo neznanci ali druge neugodne situacije.
Ampak saj sem njegova babica, nisem tujka
Razumem. Starim staršem in drugim je včasih težko razumeti, da to, da jih otrok ne objame ne pomeni, da jih nima rad. Če stari starši čutijo notranjo potrebo, da bi otroka radi objeli in je otroku ob tem nelagodno, potem bi jih povabila, da razmislijo, na kakšen način še lahko otroku sporočijo, da ga imajo radi. Mogoče mu dajo poljubček na daljavo, mu pomahajo od daleč, se z njim usedejo na tla in igrajo… Toliko različnih načinov je, kako se z otrokom povezati in s tem zanj postati bolj varni. Dejstvo, da je nekdo glede na krvno sorodstvo ali na papirju otrokov bližnji družinski član ali sorodnik, ne pomeni avtomatske klavzule, da je ta oseba za otroka varna, ji lahko zaupa ali se na njo naveže. Vsaj iz vidika otroka in njihovega naravnega procesa preverjanja varnosti, ne.
Otroke ni potrebno učiti empatije
Otroci zaupajo in se navezujejo preko različnih izkušenj in odnosnih interakcij, ki jih doživljajo v svojem vsakdanjem življenju. Znova in znova. Z vsakim obiskom pri babici in dedku otroci avtomatsko in nagonsko preverjajo, kako varni so in jim vedno bolj zaupajo, če jih stari starši slišijo, uvidijo in priznavajo. Dajte otrokom čas, uživajte v spoznavanju in boste videli, kako bo naklonjenost prišla iz čiste ljubezni in zaupanja. Otrokom ni potrebno učiti empatije v formalnem in ukazovalnem smislu, temveč jih je mogoče spodbujati in podpirati v njihovem razvoju empatije skozi vsakodnevne izkušnje in interakcije z drugimi. Ključna vloga odraslih je, da ustvarijo okolje, ki spodbuja čustveno izražanje, razumevanje in spoštovanje, kar omogoča otrokom, da naravno razvijajo empatijo in sočutje do drugih.
Skupaj gradimo varne odnose
Na koncu lahko rečem, da je zaupanje in navezanost proces, ki se razvija skozi izkušnje in interakcije. Otroci se ne navezujejo zgolj na podlagi družinskega statusa; zaupanje se gradi na temelju pozitivnih izkušenj, ki jih doživljajo s tistimi, ki jih obkrožajo. Odrasli imajo ključno vlogo pri tem, da otrokom nudijo varno in podporno okolje, v katerem se lahko razvijajo in učijo, kako prepoznati zanesljive in varne odnose. Razumevanje, da krvno sorodstvo ne zagotavlja samodejne varnosti ali zaupanja, je ključno za oblikovanje zdravih in pozitivnih odnosov v otrokovem življenju.