Mamica bo žalostna

So vam znani spodnji stavki? V naši družbi so tako zelo domači in normalizirani, da na prvi pogled delujejo čisto ok. Pa so res?

Mamica bo žalostna, če ji ne boš tega posodil. (Pogosto izrečen v dobri veri med igro, z namenom, da bi se otrok naučil deliti)

Mamica bo še zbolela zaradi tebe, ker jo tako jeziš. (Ko starši občutijo nemoč in utrujenost in namesto, da prevzamejo odgovornost za svoje počutje, okrivijo otroka)

Obljubiš, da jutri ne boš jokal, ko boš šel v vrtec, ker potem mamico skrbi. Obljubiš, da ne boš jokala? (Starši si želijo, da bi otrok nehal jokat, zato da bi bilo njim lažje. Sporočilo otroku: zadrži solze, da jaz ne čutim nelagodja)

Zakaj si mi to naredila? (Starši osebno jemljejo otrokovo vedenje, ki je v resnici redko otrokova direktna namera, da starša vznemiri ali prizadene)

V zadnjih mesecih sem v kar nekaj (starih) pravljicah slišala (npr. Žogica Nogica), kako odrasli s pomočjo različnih stavkov prelagajo krivdo za svoje počutje (strah, žalost, jezo) ali zaskrbljenost na otroka. No, ta način komunikacije pa na žalost ne obstajala le v pravljicah, ampak ga slišimo tudi v različnih odnosnih interakcijah med (starimi) starši in otroki. Tudi sama sem kot otrok slišala takšne in drugačne stavke, ki jih še danes čutim v želodcu, ko se spomnim vseh situacij in besed, ki so bile izrečene in preložene name.

Otrok ni in ne sme biti odgovoren za počutje odraslih

Vzgoja, ki temelji na vzbujanju občutka krivde, je za otroka na dolgi rok travma z malim t. Ponavljajoče se sporočilo, da je otrok odgovoren za čustveno dobrobit odraslih, v njem ustvarja stisko, dvom v lastna čustva in občutek, da je »preveč« ali »napačen«. Ob takšnih stavkih se v otroku prebujata sram in krivda. Zgodi se tudi, da začne na dolgi rok pretirano skrbeti za čustva svojih staršev in razvije obrambni mehanizem ugajanja in pretiranega prilagajanja – tudi v drugih odnosih. Pomembno je, da se zavedamo: otrok ni odgovoren za čustva staršec. Res je, da otrokovo vedenje v odraslih sproža nelagodje, skrb in jezo, a regulacija teh občutkov je naloga odraslega. Ko otroku sporočamo: “Ti si odgovoren za to, kako se jaz počutim. Če se obnašaš tako in tako, sem vesela in srečna, sicer sem žalostna”, mu nalagamo veliko in zanj pretežko breme. Otrok nikoli ne more in ne sme biti odgovoren za čustveno stanje starša. Starš je tisti, ki se na otrokovo vedenje odzove z veseljem, žalostjo ali razočaranjem, toda doživljanje in pomiritev teh občutkov mora ostajati v rokah odraslega.

To ne pomeni, da smo robiti in se nas nič ne dotakne. Otroku pa lahko ponudimo varno in iskreno povratno sporočilo, ki ne preloži odgovornosti nanj:

Namesto: »Zakaj si mi to naredila?« → »Zelo me je razjezilo, ko si naredil ali rekel to in to. Potrebujem nekaj časa, da se pomirim, potem pa se lahko pogovoriva.«
Namesto: »Mamica bo še zbolela zaradi tebe.« → »Danes sem utrujena in potrebujem počitek, zato me tvoje vedenje hitreje razjezi.«
Namesto: »Ne smeš jokat, ko greš v vrtec, ker potem mamico skrbi.« → »Lahko jočeš, če ti je težko. Vem, da je ločitev naporna, ampak verjamem, da boš zmogel.«

Odrasli, ki želijo osrečiti druge

Še vedno veliko otrok odrašča v prepričanju, da morajo s svojim vedenjem poskrbeti, da bosta mama in oče zadovoljna in srečna. V odraslih odnosih pa vidimo veliko odraslih, ki ljubezen izkazujejo na način, da osrečujejo druge in s tem pozabljajo nase. V tem prizadevanju pogosto izgubljajo stik s seboj, s svojimi resničnimi potrebami in občutki. Kar pa je najtežje – tega cilja nikoli ne morejo doseči. Veliko odraslih – še posebej moških želijo (seveda nezavedno in neuspešno) osrečiti svojo ženo, ker svojih staršev nikoli niso uspeli. Že v otroštvu je dobil občutek, da ne glede na to, kaj naredi, ne bo nikoli dovolj dober in bo mama srečna. In zgodba se jim velikokrat ponovi tudi pri ženi. Namesto da bi bil v stiku s sabo in svojimi potrebami, začnejo partnerko osrečevati – se prilagajati, ugajati, reševati njene probleme, samo da ni žalostna ali jezna. V sebi nosi staro prepričanje: »Če se bom dovolj potrudil in rešil vse njene frustracije, bo žena končno zadovoljna in jaz se bom počutil vrednega in dobrega.« A tako kot v otroštvu, tudi v odraslosti tega cilja nikoli ne more doseči. Še slabše, partnerka je vedno bolj nezadovoljna, ker ima občutek, da je partner ne sliši in ne razume. Zato se občutki v odnosu s partnerko ponovijo in okrepijo:

občutek, da je vedno »premalo« ali »napačen«.

stalno ugajanja in prilagajanje,

občutek pretirane odgovornosti za čustva drugega in frustracija, ko je žena kljub temu kar naredi ali reče še vedno nesrečna,

zaradi strahu pred zavrnitvijo ne pokaže svojih pravih potreb

Za konec

Pomembno je, da raziskujemo svoje sprožilce, ki se ob otrokovem vedenju prebujajo v nas. Le tako lahko ohranjamo odgovornost za svoja čustva in gradimo pristen in varen odnos z otrokom. Ne le v odnosu z otrokom, ampak tudi v odnosu s partnerjem.