Mladostništvo (angl. Adolescence) je britanska psihološka kriminalna miniserija iz leta 2025, ki je požela izjemen uspeh. V zgodbi spremljamo 13-letnega Jamieja Millerja (Owen Cooper), ki ga policija aretira zaradi suma umora sošolke Katie Leonard. Prikazana sta preiskava primera ter soočanje njegove družine z družbenim pritiskom in lastnimi notranjimi konflikti. Serija je opozorilo celotni družbi in ne samo staršem. Hkrati pa se moramo zavedati, da ne predstavlja običajnega izida mladostniških stisk. Za takšne vrste izidov morajo sovpadati različne okoliščine – osebne, družinske, družbene, vrstniške in šolske. Torej: ko je otrok spregledan v vseh sistemih in ko odpovedo vsi varovalni dejavniki. Skozi serijo sem doživljala paleto različnih občutij. Od strahu, nemoči, do jeze in na koncu en velik koš žalosti in sočutja do vseh akterjev.

Družinska dinamika

Najprej se ustavimo pri družinski dinamiki. Glede na prikazano bi lahko rekli, da Jamiejeva starša sledita nameri: »Želiva vzgajati drugače, kot so vzgajali naju.« Na prvi pogled gre za povsem običajno družino – brez nasilja, brez očitne travme ali travme z velikim T. A ravno v tej »normalnosti« se razkriva subtilna kompleksnost sodobnega starševstva – nezmožnost čustvene bližine, težave v komunikaciji in nezavedno prenašanje medgeneracijskih vzorcev. Družina ni razpadla, a obenem ni zmožna ustvariti prostora, v katerem bi se posamezni člani lahko zares začutili, slišali in bili sprejeti.

Starša se trudita biti boljša, kot so bili njuni starši. V nekaterih pogledih to tudi sta. A to še ne pomeni, da sta znala prepoznati in slišati potrebe svojih otrok. Ne pomeni, da znata ustvariti varen prostor, v katerem bi otroka lahko razvila notranji občutek varnosti in razvila občutek, da sta dovolj točno taka, kakršna sta. Jamiejeva starša ne ponavljata fizičnega nasilja iz svojega otroštva. A to še ne pomeni, da odnosi in družinsko vzdušje temeljijo na resnični povezanosti.

Ne bom tepel svojih otrok

Kognitivni odločitvi »ne bom tepel svojih otrok« ali »vzgajal bom drugače« sta pomembni. A nista dovolj. Kar se v družini v resnici prenaša naprej, niso zgolj vedenjski vzorci, temveč odnosna izkušnja. Izkušnja odnosa, ki smo jo imeli s starši, je zapisana v celični spomin. Človeško telo je sestavljeno iz celic, v katere se predvsem v otroštvu zapisuje spomin. Gre za telesni (somatski) spomin, kar pomeni, da se določene izkušnje, zlasti travmatične, zapišejo v telo. Zato je za spremembo v odnosu s svojimi otroki potrebno veliko več kot le kognitivna odločitev. Potrebno je veliko prevpraševanja glede svojih vedenj, čustvene regulacije in prepričanj. Seveda s kognitivno odločitvijo naredimo pomembne premike, spet drugič pa se lahko starši hitro ujamejo, da vzgajajo podobno, kot so bili vzgajani sami, in so njihovi pristopi le druga plat istega kovanca.

Torej ne gre le za udarec. Ampak za sporočilo, ki ga udarec nosi: »Nisi v redu. Ne čutim te. Ne morem te prenašati takšnega, kakršen si. Obvladujem te na način, da te vedno znova ponižam in razvrednotim. A v resnici na ta način obvladujem sebe in svoje občutke nemoči.« Takšna sporočila lahko otroku še vedno dajemo brez fizičnega nasilja, ampak s pogledom, tonom glasu, prezrtostjo,  čustveno odsotnostjo, odtujenostjo od samega sebe, kritiko, hladnostjo, kaznijo, prebujanjem krivde, visokimi standardi, nenehnim nadzorovanjem in ukvarjanjem z otrokom. Lahko pa tudi z odsotnostjo, tako da je otrok prepuščen samemu sebi. Tudi tako, da mu dopustimo dostop do socialnih omrežij brez nadzora ali pogovora o pasteh, ki jih algoritmi prinašajo v naša življenja. Jamie je bil na nek način prepuščen sam sebi. Starši niso vedeli, kje je bil prejšnji dan, niso vedeli za ogromno stvari, ki so se Jamieju dogajale.

Kaj je to odnos?

In še nekaj o relacijskih shemah. Ni pomembno, kaj starš naredi ali reče, ampak kako se odzove na otrokove čustvene potrebe. Relacijske sheme so sheme odnosa med seboj in drugimi ljudmi. Doživljanje sebe je torej povezano z doživljanjem drugih ljudi. Ne gre torej za sheme posameznih dogodkov ali objektov, ampak za sheme odnosnih izkušenj (Žvelc, 2021). Ne gre se torej za to, kaj je oče sporočal Jamieju z besedami, ampak to, kako se je Jamie počutil ob njem.

Relacijska shema se začne oblikovati že v prvih letih življenja – otrok se kot dojenček skozi prvi stik z odraslim uči, kaj pomeni biti v odnosu. To učenje poteka onkraj besed. Brez razlag. Onkraj vzgojnih načel. Zgolj z občutkom, kako je biti ob drugem – in ali tam sploh smeš obstajati takšen, kot si. To je notranja izkušnja odnosa, ki jo kasneje nezavedno ponavljamo tudi drugod – v prijateljstvih, partnerstvih in službenih odnosih. In praznine, ki nastane v zgodnjih letih zaradi neuglašenih odnosov s pomembnimi drugimi ni možno nikoli v celotni zapolniti. Kot nas opozarja razvojna psihologija, so prvi odnosi temelj, na katerem gradimo vse prihodnje navezanosti. Če ta temelj ni dovolj trden, bodo tudi kasnejše povezave – z vrstniki, partnerji, svetom – pogosto prepojene s strahom, negotovostjo ali hrepenenji. Praznino ne čutimo le v odraslosti, čutimo jo že mnogo prej. Tudi v obdobju najstništva. Moj zapis ni namenjen iskanju krivde v starših, ampak ponovno opozoriti na stavek: “Sej našemu otroku nič ne fali.” ali pa “Želim vzgajati drugače” – a brez, da bi kot starš razmišljal in delal na sebi ter reflektiral svoje vedenjske vzorce.

Vsak otrok si želi biti sprejet in pripadati

Otrok si instinktivno in evolucijsko želi biti sprejet s strani odraslih oseb – to ni zgolj želja, temveč osnovna preživitvena potreba. Ta notranja težnja vodi otroka, da stori vse, kar je v njegovi moči, da bi bil slišan, viden in sprejet. Ko pa začuti, da se staršem ne zmore približati – ko naleti na čustveno hladnost, odsotnost ali nedostopnost – začne graditi notranje zaključke, ki so pogosto boleči: »Slab sem. Nikoli ne bom dovolj dober.«

A teh prepričanj otrok ne pusti pred domačimi vrati. Nasprotno – ko se v njem že oblikuje temeljni občutek, da ni v redu tak, kot je, se to prepričanje aktivira v vsakem nadaljnjem odnosu. Tudi ko vstopa v odnos z vrstniki. Vsaka zavrnitev, vsaka ignoranca, vsak nesramen komentar na spletu ali v šoli postane le še ena potrditev tega temeljnega občutka »nisem ok«. Potrditev notranjega občutka selfa, ki ga razvije v družini. Relacijska shema se potrdi in utrdi.

Nekateri otroci imajo drugačno izkušnjo – v šoli ali med sovrstniki doživijo korektivno izkušnjo, ki jim pomaga graditi zdravo samospoštovanje. Nekateri dobijo izkušnjo, da so dovolj. Da so sprejeti takšni, kot so. Jamie žal ni imel te priložnosti. Njegovo negativno prepričanje o sebi se je med sovrstniki in skozi izkušnje na družbenih omrežjih le še poglobilo in potrjevalo.

Če bi morda v odnosu s starši razvil prepričanje “V redu sem in okej sem.”, bi bilo njegovo doživljanje vrstniških situacij lahko precej drugačno. Imel bi notranjo odnosno izkušnjo, s pomočjo katere bi lažje prebrodil težke trenutke in prepoznal, da stvari, ki se dogajajo po spletu niso ok. Oziroma bi morda prej o tem spregovoril na glas s pomembnimi odraslimi. Če odrasli ne razvijejo zdravega odnosa do sebe, če živijo v tihem nezadovoljstvu, se podcenjujejo ali pa sami gojijo ciničen odnos do odnosov, telesa, žensk, partnerstva – bodo otroci to dojeli kot normo. Zato je ključnega pomena, da tudi odrasli razvijamo samorefleksijo, gradimo samospoštovanje in prevzemamo odgovornost. Vzgoja ni nikoli zgolj vzgoja otroka – ampak odrasel predvsem skozi odnos z otrokom spoznava sebe. Če si le upa pogledati vase. Spoznava sebe in odnos, ki ga ima do drugih.

Iz ulic na družabna omrežja

Nekoč so se medvrstniški konflikti večinoma odvijali v fizičnem prostoru – v šoli, na igrišču ali na ulici. Grdi pogledi, nesoglasja, včasih celo fizični obračuni so imeli jasen začetek in konec. Otrok se je lahko umaknil, poiskal varnost v domačem okolju ali znotraj svoje klape. Vedel je, kdo ga ne mara – in vedel je, kje najde svojo »klapo«.

Danes pa se ti konflikti selijo na družbena omrežja – prostor, kjer je meja med javnim in zasebnim zabrisana. Včasih so mladostniki sovražna sporočila pisali na zidove stavb, danes jih pišejo na digitalne zidove.  Otrok se nikoli ne mora zares umakniti. In izkušnja nesprejetosti ali zasmehovanja se potencira. Kar se začne v šoli ali na ulici, se nadaljuje in ohranja na spletu. Tam vse ostane – zapisano, posneto, deljeno in »všečkano«. In kako naj otrok ali mladostnik zaupa vase in gradi dobro samopodobo, medtem ko sto neznancev všečka žaljiv komentar. Tudi če mu starši doma sporočajo, da je vreden, da je sprejet, da je dovolj – je moč sporočil s spleta pogosto močnejša, ker prihaja v večji obliki številk.

Medtem ko so otroci nekoč doživljali izključenost od peščice mladostnikov, imajo danes pogosto občutek, da jih zavrača celoten svet. Mladostniki, ki so v procesu oblikovanja samopodobe, globoko in resnično verjamejo, da digitalni odzivi – všečki, komentarji in delitve – predstavljajo realen odraz njihove vrednosti. Pogosto socialno omrežje postane njihova resničnost in njihov svet. Žal pa to ne velja le za svet mladostnikov, ampak tudi za odrasle. Koliko staršev preživi cele popoldneve zatopljenih v zaslone, med neskončnim drsenjem po smešnih videih in kratkih vsebinah, ki polnijo njihov čas? Otroci medtem opazujejo in nezavedno ponotranjijo sporočilo: odnosi so postranskega pomena, pozornost je razpršena in pristna bližina ni pomembna. Svet, ki ga ustvarjamo odrasli, ni ločen od sveta otrok – je njihov temelj.

Omrežja niso ustvarjenja z dobrimi nameni

In pomembno da se starši zavedamo, da družbena omrežja niso bila ustvarjena z mislijo na dobrobit naših otrok ali mladostnikov. Niso bila zasnovana za njih – in še manj za nas kot starše. Zasnovana so bila z namenom, da čim bolj pritegnejo in zadržijo uporabnikovo pozornost, podaljšajo čas preživet pred zaslonom ter s tem povečajo dobiček razvijalcev in oglaševalcev. Za tiste, ki jih razvijajo in upravljajo, ni pomembno, kako se ob tem počuti mladostnik, ali kaj se dogaja z njegovo samopodobo, duševnim zdravjem ali odnosom do sebe in sveta. Pomembne so metrike, prihodki in algoritmi. In ravno zato je ključnega pomena, da se starši tega zavemo in da ne nasedamo ideji, da so ta orodja nevtralna ali da jih bodo naši otroci znali uporabljati sebi v prid.

Otroci potrebujejo kompetentne odrasle

Kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld v knjigi Otroci nas potrebujejo opozarja, da se morajo otroci za zdrav razvoj nujno navezati na odrasle – starše, učitelje, mentorje –, ki jih vodijo, usmerjajo in jim nudijo občutek varnosti. Ko to povezanost izgubijo ali ne dobijo, otroci iščejo vodstvo pri vrstnikih, ki pa – kot Neufeld poudarja – niso sposobni zagotavljati varne navezanosti, saj tudi sami iščejo svojo identiteto. V tem procesu vrstniška odvisnost prevzame vodilno vlogo, kar otroke in mladostnike naredi izjemno ranljive, predvsem v digitalnem svetu.

Če otroci nimajo ustrezne podpore odraslih in nadzora nad uporabo družbenih omrežij – ali če odrasli ta svet banalizirajo s komentarji, kot so: »Saj je samo komentar« ali »Saj ni nič takega« – ne prepoznamo globine stiske, ki jo mladi doživljajo. Toda tudi svet odraslih, v katerega naj bi se mladostnik varno zasidral ali iskal zgled, ni nič boljši. V družbi, kjer se normalizira žaljiv in omalovažujoč govor, kjer so telesa – žensk in tudi moških – podvržena neprestanemu vrednotenju in komentiranju, kjer je drugačnost deležna posmeha in kjer prevladuje kulturni cinizem brez prave zmožnosti in kapacitete izražanja svoje ranljivosti, ni presenetljivo, da mladi izgubljajo zaupanje v odrasle figure.

Otrokom ne delamo nobene usluge, če jim kupujemo najnovejše pametne telefone in jim hkrati prepuščamo popolno svobodo pri uporabi digitalnega sveta. Sveta, ki je tudi za odrasle pogosto težko obvladljiv. In nismo kul starši, če to počnemo. Če tudi so nam otroci hvaležni in za kratek trenutek občutimo njihovo neskončno veselje in hvaležnost. Otroci ne bodo sami in brez podpore odraslih znali prepoznati in zaščititi svoje meje. In rešitev ni v popolni prepovedi ali izolaciji od tehnologije. Otroci ne potrebujejo prepovedi – potrebujejo vodstvo. Vodstvo, ki temelji na odnosu, razumevanju in predvsem na zgledu.

Incel in širjenje mizoginije

Eden osrednjih trenutkov serije je, ko fanta zavrne dekle in ga imenuje “incel”. Serija prikazuje življenje mladih, ki odraščajo v družbenem okolju, tako imenovane moškosfere. Na prvi pogled je motivacija za zločin banalna, a serija pokaže, kako se iz občutka zavrnitve in negotovosti rodi sovraštvo. Adolescence razkriva vpliv “manosfere” – digitalnega prostora mizoginije, ideološkega nasilja in toksične moškosti, ki lahko vodi v femicid.  Od algoritmov, ki potiskajo ekstremne vsebine, do podcastov, ki se predstavljajo kot “moške skupnosti”, a širijo mizoginijo in nasilje nad ženskami. Adolescence brez olepševanja razkriva s čim se danes mladi srečujejo. Inceli so prepričani, da so za njihovo nezadovoljstvo s seboj in svetom ter osamljenost krive prav ženske. Inceli žensk ne obravnavajo kot človeška bitja, temveč kot objekte, ki so na svetu izključno z namenom zadovoljevanja potreb moških, same pa si ne zaslužijo osnovnih pravic.

Otroci nas res potrebujejo. Potrebujejo odgovorne, zrele in kompetentne odrasle. Takšne, ki so vedno znova pripravljeni postaviti pod vprašanj svoja prepričanja, vzorce in navade. Takšne, ki so pripravljeni slišati otroke in jih odraslo in odgovorno voditi. In fantje potrebujejo zgled moških. Moških, ki si upajo biti ranljivi. Ki delajo na svoji samopodobi in ne le na svoji postavi. Ki razumejo, da resnična moč ni v mišicah, ampak v samospoštovanju. Ki se znajo soočiti s čustvi in jih ustrezno izraziti. Ki ne bežijo v delo, šport ali tišino, ampak znajo graditi odnos. Ki jih ne objektivizirajo, ne ponižujejo, ne tepejo in ne nadzorujejo žensk. Ki vidijo druge kot celostna človeška bitja – ne kot orodja za svojo potrditev. Ki znajo ljubiti brez posesivnosti. In voditi brez dominacije.

V branje priporočam še:

Kako je biti otrok v svetu nemogočih pričakovanj

Serija z Netflixa, ki v tesnobo spravlja tudi starše slovenskih najstnikov