Dejstvo je, da je izkušnja otroka, ki odrašča kot edinec, drugačna od tiste, ki jo doživljajo otroci s sorojenci. Vendar pa ni mogoče enoznačno trditi, da je ena izkušnja boljša od druge – preprosto sta drugačni. Vsako otroštvo prinese svoje izzive in prednosti, ne glede na to, ali otrok odrašča sam ali v družbi bratov in sester.

Drugačne veščine razvijejo otroci

Otroci, ki odraščajo brez sorojencev, razvijajo drugačne veščine, kot so samostojnost, sposobnost globljega osredotočanja na lastne interese in pogosto tudi močnejše vezi s starši. Prav tako imajo več časa za razvoj hobijev in osebnih strasti, saj jim ni treba tekmovati za pozornost in se primerjati s sorojenci. To lahko vodi v večjo samozavest in večji občutek lastne vrednosti.

Po drugi strani pa otroci, ki odraščajo s sorojenci, že od malih nog pridobivajo izkušnje pri sodelovanju, reševanju konfliktov in prilagajanju različnim osebnostim znotraj družine. V vsakem primeru gre za različne poti osebnostnega razvoja, ki prinašajo svoje prednosti in izzive.

Za razvajenost ni kriv otrok

Razvajeni otroci. Kdo so? Razvajenost ni pogojena s številom otrokom. In nikoli ni otrok kriv, da je razvajen. Ampak starši, ki ne držijo mej in otrok ob vsaki svoji frustraciji doseže to kar si želi, ker starš ne zmore slišati ali poslušati njegove frustracije, neučakanosti ali razočaranja. Vezano na materialne dobrine ali pa odnosne izkušnje.

Kaj je razvajenost?

Razvajenost se kaže na različne načine – lahko gre za pretirano osredotočenost na materialne dobrine, ko otrok dobi vse, kar si zaželi. In ni vezano le na edinčke. Tudi družine, ki so premožnejše, to počnejo pri večjem številu otrok, saj sta lahko pretirana popustljivost in zagotavljanje vsega, kar otrok želi, prisotna ne glede na število sorojencev. Res je, da imata starša, ki imata enega otroka drugačno pot in morata veliko več mej postavljati in poskrbeti, da ne bo njuno življenje posvečeno otroku. Tukaj govorimo tudi o majhnih vsakdanjih trenutkih. Na primer: si brez slabe vesti vzameta čas zase. Jasno izrazita, da želita, da otrok počaka, ko se pogovarjata. Otroku postavita mejo kadar nimata časa za igro. Ko imata oba svoja opravila otroku jasno postavita mejo, da imata svoje obveznosti. In zaradi otrokovega razočaranja ne smeta spremeniti svojih planov. Seveda je pomembno, da to ne počneta iz agende: “Moraš izkusiti, da ne moraš biti vedno v središču pozornosti”, ampak da sledita sebi in svojim potrebam. Otrok potrebuje izkušnjo, da imajo tudi drugi ljudje svoje potrebe in želje.

Materialno bogati in čustveno prazni

Tisti otroci, ki so materialno zelo opremljeni (najnovejše igrače, itd.) so lahko čustveno spregledani in osamljeni. Starš, ki poskuša ublažiti občutek krivde zaradi svoje odsotnosti tako, da otroku nenehno kupuje darila in ga razvaja, nikoli ne bo zapolnil njegove temeljne potrebe po pristnem odnosu in povezanosti. Izziv imajo tudi starši, ki nikoli niso imeli izkušnje odnosa in svojo ljubezen izkazujejo skozi materialne dobrine.

Odločitev za drugega otroka

Jaz sem bila edinka in ne bi rekla, da bi mojo osamljenost lahko nadomestil sorojenec. Niti ne vem, če je pravično, da sprejmemo odločitev za drugega otroka samo zato, da prvemu ne bo dolgčas. Mu že pred rojstvom naložimo breme. Starši imajo pogosto idealizirano predstavo, kako bosta postala sorojenca vseživljenjska zaveznika. Ni nujno. Veliko bratov in sester nikoli ne najde skupnega jezika. Odločitev za otroka bi morala temeljiti na želji in sposobnosti staršev, da mu nudijo ljubeče in stabilno okolje, ne pa na zunanjih pritiskih. Res je, da si včasih starši edinčkov lahko več privoščijo, ampak tukaj je pomembno, da se starši zavedajo, da vsaka otrokova želja ni njihov ukaz. Slišim pa veliko stereotipnih prepričanj o edincih. Pomembno je, da se kot družba zavedamo, da nikoli ne vemo s čim se starša spopadata, zato se mi zdi nujno, da spoštujemo različne odločitve in situacije. Da ne vrednotimo in ne sprašujemo, kdaj pride drugi otrok ali pa da mora imeti sorojenca, drugače bo razvajen ali pa bo osamljen.