Drugi del članka otrok ne želi več kakati v kahlico ali wc. Pri odvajanju gre za proces, ki lahko traja dalj časa, in v tem času morajo starši ohraniti sočutje do otrokovih občutkov, še posebej, če se ta sooča s strahom ali negotovostjo.
Kaj pa, če smo že začeli pritiskali na otroka in smo se znašli v začaranem krogu?
Potem dajte otroku karte na mizo in mu povejte: “Veš z očetom sva preveč pritiskala nate glede kakanja. In vse se je v naši družini začelo vrteti okoli kakanja. To nama absolutno ni všeč. Zato zdaj nekaj dni ne bova omenjala kakanja.” To povejte resno in odločno. Naslednje dni opazujte svojega otroka in razmišljajte pri sebi, kako ga lahko podprete pri njegovem procesu. Naj ne bo vaša misija, da otroku ponudite rešitev, ampak da ga resnično vidite in slišite, s čim ima izziv. In večkrat se opomnite, da otrokovo »mimo kakanje« ni vaš neuspeh. Bodite pozorni kateri del kakanja je otroku najtežji, ko začuti potrebo, med kakanjem ali po kakanju. Držite se obljube, čeprav boste večkrat videli priložnost, da otroka ponovno spodbudite. Razen, če bo sam dal pobudo, da ga kakat in da želi iti. Po teh dneh je odvisno od konkretne družine in situacije.
Raziskuje, kaj vašemu otroku predstavlja varnost
Pri moji hčeri smo opazili, da ji zelo pomaga ton glasu in pripovedovanje zgodbic. Zdaj že sama pove, da želi, da ji povem zgodbico, da bo lahko počakala, da gre kakec ven. To ji omogoča, da se sprosti in občuti večji nadzor nad situacijo. Bodite inovativni in razmišljajte izven okvira. Ko je imela moja hči vmes izzive s tem, da se je sploh usedla na školjko, jo je pa vidno tiščalo kakat, ker je že parkrat rekla “kakat”, potem pa se je obrnila in rekla “ne tišči me več”. Sem se čez nekaj časa odpravila naključno in brez da ji povem odpravila v kopalnico, usedla na pručko in začela pred wc-školjko govoriti zgodbico, ki jo ima zelo rada. Prišla je do mene in me vprašala, kaj počnem. Z resnostjo in vživetostjo v zgodbo sem ji rekla, da govorim zgodbico in naj me ne moti, ker prihaja najboljši del. 🙂 Nekaj časa me je poslušala, potem pa je rekla: “Pridi na kavč”. Jaz pa sem rekla: “Ne, tokrat jo želim pripovedovati tukaj.” In sem le nadaljevala z zgodbico. Niti nisem omenjala, da naj se usede na wc. Spet je prišla k meni in rekla dvigni me na školjko. Z odprtimi očmi je poslušala razplet in vmes kakala. Ko sem končala z zgodbico je rekla: “Kakala sem.” In jaz sem rekla: “A res? Že? Izvoli robček, da lahko obrišeš rito”. Če se hči ne bi zmenila za zgodbico ali pa se ne bi želela usesti na wc školjko, bi dokončala s pripovedovanjem zgodbico in šla nazaj v dnevno sobo. Večkrat bi poskusila ali pa bi ponovno razmišljala izven okvirja.
Normalizirajte odzive
Pogovorite se z otrokom in normalizirajte izzive, s katerimi se srečuje. Otroci lahko že sami občutek izločanja doživljajo kot neprijeten. Tako kot se tolažijo, ko se udarijo, potrebujejo veliko samopomiritve, da bodo razumeli, da je z njihovim telesom vse v redu, tudi, ko kakajo. Nekateri otroci kakec doživljajo kot del sebe, zaradi česar se težko poslovijo od njega in zaupajo, da bodo še vedno »okej in celi«, ko ga izločijo. Spodaj dajem primeri izjav. Pomembno je, da v njih resnično verjamete in se jih ne naučite na pamet. Naj vam bodo v pomoč pri nagovarjanju otrokovih izzivov:
“Vem, da ti je trenutno kakanje neprijetno. To je čisto normalno, veliko otrok gre skozi podobno fazo.”
“Vsakemu se kdaj zgodi, da mu ni prijetno iti na kahlico ali WC. Tudi to bo minilo, ko boš pripravljen.”
“Tudi odrasli imamo včasih dni, ko se ne počutimo dobro, ko moramo na stranišče. Tvoje telo bo vedelo, kdaj je pravi čas.”
“Kakanje je nekaj naravnega in nujnega, a včasih se telo rabi malo več časa, da se sprosti.”
“Nič ni narobe, če ti trenutno ni prijetno iti na kahlico. Ko boš pripravljen, bova skupaj poskusila znova.”
Pomembno je, da zmanjšamo pritisk, sram ali občutek, da “nekaj počnejo narobe”. Cilj je pomagati otroku, da se sprosti, da kakanje ne bo postalo vir stresa, temveč nekaj povsem naravnega in vsakdanjega.
Kaj, če otrok sploh ne želi na stranišče?
Pohvala brez pritiska
Pohvalite otroka, ko se usede in poskusi, a pazite, da pohvala ne postane pritisk. Na primer, preprosto recite: “Videl/a sem, da si sedel/a na kahlico, super!” Ne ustvarjajte prevelikih pričakovanj, ker lahko otroka, ki ga preveč hvalimo doživi še večji pritisk in strah pred neuspehom.
Igrivost
Lahko se igrate igro, kjer plišaste igrače “gredo na stranišče”. To pomaga normalizirati situacijo in zmanjšati morebitne stiske ali tesnobo. Ali pa ga povabite, da lahko s sabo na wc vzame svojo najljubšo igračo. Lahko preberete tudi članek Igra vlog z igračami. Na primer uprizorite s pomočjo igrač, kako je včasih težko kakati in z otrokom raziskujte, kaj igrači pomaga, da premosti oviro.
Ustvarite ritual
Ustvarite igriv ritual za odhod na stranišče. Na primer, lahko skupaj odštevate do trenutka, ko otrok sede, ali pa skačete do kopalnice, kar bo proces naredilo bolj zabaven in manj resen. Lahko se tudi plazite kot kača do kopalnice. VENDAR, bodite pozorni, da s hitrim spreminjanjem pristopov in igrivosti ne naredite še večjega pritiska. Če imate občutek, da nič ne deluje, je potrebno pristopiti drugače. Si vzeti čas, itd.
Ne pojasnjujte na dolgo in široko, zakaj mora kakat
Otroku ni treba na dolgo razlagati, zakaj mora kakat, saj to lahko poveča pritisk in tesnobo. V mislih imam stavke kot so: “Moraš kakat, drugače te bo bolel trebušček”, “Pojdi kakat, drugače ne boš dobil sladoleda”, “Če ne boš kakal, ne boš mogel k sestrični”, “Če ne boš kakal, boš mogel k zdravniku”, “Pojdi hitro kakat, boš dobil avtomobilček.”. In hkrati ne sprašujte vsakih 5-minut ali prepogosto: “Zakaj nočeš kakat?”, “Je bilo v vrtcu kaj takega?”, “Če te vidim, da te kakat. Zakaj nočeš?”. S tem ustvarite dodaten pritisk. Seveda lahko otroka vprašate, zakaj noče kakat, a opazujte, kaj doživlja ob tem. Govori z vami? Se umakne? Preusmeri pozornost? Opazujte njegove odzive. Tukaj je nekaj primerov, kako lahko pristopite:
- “Kakanje je nekaj čisto običajnega.”
- “Telo ti pove, kdaj mora iti.”
- “Vsi kakamo, tudi mamica in očka.”
- “Ko si pripravljen/a, bo šlo.”