#dnevnikčuječemami

Njegov stavek je bil moj trigger

Zapisi iz dnevnika čuječemami so namenjeni vsem mamam, ki priznavajo, da za štirimi stenami ni vedno enostavno.

Nekaj dni nazaj sva bili s hčero v kuhinji in pripravljali sladico. Partner pride mimo in reče: “Grem tečt in v trgovino.” Preden uspem zadihat me preplavi jeza. Iz mene z očitajočim glasom izbruhne stavek: “Kaj? Spet greš tečt? Ni fer. Ti si že šel ta teden imel čas zase, medtem ko jaz samo preklapljam med vlogo mame in terapevtke.” Njegova odločitev brez slabe vesti je bila moj trigger. V tistem trenutku se zavedam svoje razburjenosti. Partner mirno odgovori: “No, potem pa pojdi danes ti.” Medtem se čuječe zavedam notranjega doživljanja. Še vedno nisem mirna, a poskusim na drugačen način ubesediti svoje občutke: “Ni fer, da sem te tako napadla. Hotela sem samo povedat, da tudi jaz potrebujem sprehod.”

Partner odgovori: “Velja. Ne morem vedeti kaj potrebuješ, če mi ne poveš.”

A res rabim čas zase?

V redu. Grem. A v moji glavi se kmalu začne odvijati notranji monolog: “Pa saj se mi mogoče niti ne da. Saj ne potrebujem časa zase. V ponedeljek sem delala popoldne, v petek popoldne imam izobraževanje,… Moram biti z njo.” Matematično seštevam ali si sploh ‘zaslužim’, da grem.

Hči sodeluje z mojim dvomom

Hči sodeluje z mojo neodločnostjo. Jasno in glasno izrazi svojo željo: “Z mamico želim iti v gozd opazovat naravo!” Pove z odločnim in jokajočim glasom. Partner jo vzame v naročje in ona še vedno protestira. Jaz pa z enim delom že popuščam in razmišljam: “Saj gre lahko zraven. Se bova obe malo sprostili v gozdu. ” A se hkrati zavedam, da ne bo tako sprostitveno kot si v mislih predstavljam. Po nekaj minutah hoje bo želela, da jo nesem, potem jo bo zeblo, žejna bo, lačna bo,… Na koncu bo vse prej kot to, kar sem v tistem trenutku potrebovala. Mir. Tišino. Svoje misli. Pa drugače zelo uživam v naravi s svojo hčero, da ne bo pomote.

Mami, a.k.a. veliki rjavi medved

Neodločeno pritrdim, da gre lahko z mano in ji rečem naj gre po dežne hlače. Takrat se začne najin ples. Hoče iti zraven, a se noče obleči. Reče, da bi brala knjigo. Prepoznam njeno potrebo po povezovanju in druženju z mano, ki je trčila v mojo potrebo in že sprejeto odločitev, da grem na sprehod. Mirno ji povem, da lahko ostane doma z atijem in bereta knjigo. Odločno odgovori: “Grem zraven!” Jaz že v nizkem štartu, ona pa se še vedno tava po sobi in reče: “Mami, a mi daš balon, ki visi nad posteljo?” Takrat začutim val frustracije in mravljince v telesu. Jeza. Moje potrpljenje poči in izbruhnem: “Ne balon, ven greva zdaj! Ne morem več! Dovolj imam!” zarjovim kot razdražena medvedka. No, v njenih očeh verjetno kot veliki rjavi medved. Partner prevzame situacijo, jo objame in dvigne. Jaz se obujem, zadiham, vidim, da se je pomirila in že načrtujeta, kaj bosta počela. Se poslovim in odidem. Itak, da vzamem zraven tudi občutek krivde.

Gasiš krivdo ali živiš življenje?

Med potjo mi v mislih odmeva vprašanje moje terapevtke: “Saj ne kompenziraš, a ne? A živiš življenje, kot pač je – včasih imamo več časa za otroke, včasih manj. Ali imaš občutek, da “ves čas prinašaš notri zamujen čas” zaradi krivde in slabe vesti, ker si včasih popoldne odsotna?” Začnem se spraševati – je to res? Poskušam nadoknaditi, uravnotežiti nekaj, kar sploh ne potrebuje tehtanja? Je bila moja želja, da ostanem z njo, res iskrena ali le poskus utišanje krivde?

Bi bilo drugače, če bi že od začetka sledila sebi in dogovoru s partnerjem, da grem ven za eno uro? In če pogledam za nazaj je hči ves čas sodelovala z mano. Zrcalila in izražala je mojo neodločnost. Ker v resnici je bil moj izbruh zgolj nakopičena frustracija. Nekako takole bi ubesedila frustracijo: “Rajši bi šla sama ampak, ker želim biti dobra in prisotna mama, sem se odpovedala svoji potrebi – zdaj pa, dragi moj otrok, v zahvalo sodeluj in se obleci!” In to je tisto, kar rani naše otroke. Ne naši odmiki, ne naše potrebe po času zase – ampak to, da se žrtvujemo, da bi jim ugodili, in potem slej ko prej tudi naši otroci (ali partnerji) dobijo porcijo nakopičene frustracije tečnega starša, ki se žrtvuje za svojega otroka.

Se upaš opravičiti otroku?

Pomembno je, da smo zavestni in opazujemo notranje procese. Nisem bila prisotna ali čuječa v tej situaciji. Razmišljala sem samo z glavo in se ukvarjala z vprašanjem: “kaj je dobro za njo?”. Ko sem se vrnila s sprehoda, sem se ji opravičila. Povedala sem ji, da mi je žal, ker sem zarjovela nanjo. To je zame pomemben del odnosa. Če zakričim, se opravičim. Seveda to ne pomeni, da lahko vsak dan kričimo in razbijamo vrata, potem pa se opravičujemo. Ampak, da prevzamemo odgovornost za svoje vedenje in si seveda tudi odpustimo. Tudi starši smo samo ljudje, ki se še učimo, kako poskrbeti zase, kako dati včasih na stran svoje potrebe, kako zdržati s svojo frustracijo… In želim si, da bi bil moj zapis navdih zate, da se prevprašuješ in dovoliš izražati svoje potrebe.

Si že našla svoje ravnovesje?

Ključno je najti ravnotežje: ko starši skrbimo zase, učimo tudi otroke, kako pomembno je znati poskrbeti za lastne potrebe. Na ta način tudi poskrbimo, da nakopičene frustracije ne privrejo na plan v neprimernih trenutkih. Pomembno je tudi, da starši ne bežimo od odnosa z otrokom zaradi lastnih neprijetnih občutkov. Včasih starši mislijo in čutijo, da ne znajo graditi odnos z otrokom ali pa so preobremenjeni in dvomijo vase. Zato se se začnejo nezavedno umikati od vsakdanjika z otrokom (polniti svoje urnike z obveznostjo ali telefonom) – ne zato, ker si zares želijo ali rabijo odmik, ampak ker se hočejo izogniti težkim občutkom v odnosu z otrokom. Bodimo pozorni na obe skrajnosti. Torej žrtvovanje svojih potreb, samo zato, da otrok ne bo imel občutka, da ni pomemben in umikanje iz odnosa, ker se ne znamo ali ne zmoremo povezati z otrokom.

In res te vabim, da se udeležiš delavnice ČUJEČNOST V STARŠEVSTVU. Tam vam bom na čimbolj oprijemljiv način povedala, kako lahko krepimo samozavedanje in ostajamo v trenutku tukaj in zdaj. Posledično se tudi bolj odraslo odzivamo. In ne iz pozicije žrtve ali majhnega otroka. 🙂