Poznaš tisti občutek, ko imaš v glavi nešteto obveznosti, kaj vse moraš še narediti?
Ko se ti zdi, da enostavno ne smeš zboleti, ker je preveč stvari, ki jih moraš postoriti?
In potem pride trenutek, ko se tvoje telo začne upirati. Najprej tiho, z malo več utrujenosti. Potem malo glasneje – z bolečinami, nespečnostjo, anksioznostjo, pogostimi prehladi, hormonskimi nihanji… In kasneje res glasno, tako da enostavno ne zmore več.
A vse te majhne znake pogosto ignoriraš. Stisneš zobe, popiješ še eno kavo, spiješ Lekadol in se se prepričaš, da “bo kmalu bolje”.
Intelektualnost je precenjena
To, da mladi starši, pa tudi drugi odrasli, pogosto ignoriramo signale telesa in se ženemo čez svoje meje, je neposredno povezano s tem, kako smo bili vzgojeni. Če v otroštvu nismo dobili dovoljenja, da se ustavimo, če nas ni nihče učil, kako poskrbeti zase na celostni ravni, potem seveda kot odrasli težko prepoznamo, kdaj je “dovolj”. In ne samo, da nam nihče ni dovolil, tudi opazovali smo odrasle, ki se nikoli niso znali ustaviti.
V sodobni družbi in javnem šolstvu se intelektualni dosežki pogosto povzdigujejo kot primarni pokazatelj uspeha in glavno vodilo za srečo v življenju. Čeprav temu ni tako. Nešteto ljudi je zelo uspešnih, a hkrati tudi zelo nesrečnih.
Otroci so zelo zgodaj ocenjevani glede na svoje akademske sposobnosti, njihova vrednost pa se pogosto meri v ocenah, tekmovanjih in kasnejših kariernih dosežkih. Medtem se druge ključne dimenzije človeka – čustvena, telesna in duhovna – zanemarjajo, kar vodi v neuravnotežen razvoj in številne izzive v odrasli dobi. In prav stik z vsemi dimenzijami sebe nam omogoča polno življenje in dobro psihofizično stanje.
Integrativni pogled na človeka
Integrativna psihoterapija zagovarja, da človek živi polno življenje takrat, ko je v stiku z vsemi dimenzijami samega sebe. To pomeni, da ne moremo ločevati intelektualnega razvoja od telesnih občutkov, čustev in iskanja smisla. Če ena od teh dimenzij ni v ravnovesju, se to pogosto izraža skozi psihične ali telesne težave – izgorelost, anksioznost, depresija, kronične bolečine in občutek praznine.
Kognitivni razvoj nam omogoča razumevanje sveta, pridobivanje znanja in reševanje težav, vendar brez povezave z emocijami lahko vodi v pretirano racionalizacijo in odtujenost od lastnih občutkov. Čustva so ključni del človeške izkušnje. Če jih zatiramo ali se jih ne zavedamo, lahko to vodi v tesnobo, občutek praznine ali depresivno simptomatiko. Telesni občutki so pomembni za stik s samim seboj. Pogosto se telesne težave, kot so kronične bolečine, nespečnost ali prebavne motnje, pojavijo kot posledica dolgotrajnega psihičnega stresa ali čustvene stiske. Iskanje smisla in vrednot daje življenju globlji pomen. Ljudje, ki ne čutijo notranje povezanosti s svojimi vrednotami ali poslanstvom, se lahko počutijo izgubljene in nezadovoljne, ne glede na materialne dosežke.
Uči se uči, da boš dobro živela?
Ko že od zgodnjega otroštva otroka učimo, da je njegova vrednost odvisna od tega, koliko zna in kako uspešen je v šoli, se izgublja stik z drugimi dimenzijami. Pogosto se zgodi naslednje:
- Težave v odnosih: Brez razvite čustvene inteligence in sposobnosti empatije je težje vzpostavljati in vzdrževati globoke, kakovostne odnose.
- Pomanjkanje stika s telesom: Odrasli ne prepoznajo, kdaj so utrujeni, kdaj potrebujejo počitek in kako skrbeti za svoje fizično zdravje.
- Čustvena otopelost ali neregulacija: Ker čustva niso v ospredju izobraževalnega procesa, ljudje težko prepoznavajo in regulirajo svoja čustva.
- Iskanje zunanje potrditve: Uspeh se meri z ocenami, diplomami in kasneje finančnimi dosežki, kar vodi v občutek nezadovoljstva kljub zunanjim uspehom.
Nikoli ne bomo dovolj
V naši družbi je visoko cenjeno nenehno napredovanje – več znanja, več uspehov, več dosežkov. A premalo govorimo o tem, da je del celostnega razvoja tudi sposobnost zaznavanja svojih potreb in postavljanja meja. Da ni potrebno, da konstantno rastemo in smo vsak dan boljši. Niti ni potrebno, da damo vedno vse od sebe in ne delamo napak. Enako pomembno kot dosežki sta tudi sposobnost in dovoljenje, da lahko samo smo.
Zanimivo je, da lahko ljudje z izjemno analitičnimi in kognitivnimi sposobnostmi pogosto zelo dobro razumejo koncept izgorelosti, a se še vedno znajdejo v njej. Zakaj? Ker zgolj razumeti ni dovolj – treba je tudi čutiti, prepoznati znake izčrpanosti in si dovoliti stopiti korak nazaj.
Adrenalin in visok tempo nam lahko nekaj časa dajeta občutek smisla – občutek, da smo potrebni, da nekaj dosegamo, da smo “v pogonu”. A ko adrenalin popusti, se lahko znajdemo pred praznino. Kar nas je prej gnalo, kar nas je osmišljalo, nenadoma nima več iste teže. To je tisti trenutek, ko se mnogi sprašujejo: “Zakaj se sploh trudim? Zakaj kljub vsem dosežkom ne čutim zadovoljstva?”
Družba nam pogosto daje občutek, da smo vredni toliko, kot ustvarimo. Da je počitek izguba časa. Da smo leni. Da se moramo nenehno izboljševati. A če se pri tem ne znamo ustavimo, ne zaznamo svojih potreb in ne poskrbimo za ravnovesje, nas to dolgoročno oropa resničnega občutka smisla. Pozabimo živeti.
Družba mladih staršev ne podpira
Družba pogosto obsoja mlade starše, namesto da bi jim pomagala. Hitro naletijo na kritiko namesto razumevanja. Če so starši na začetku kariere, je usklajevanje obveznosti zelo težko. Pogosto družba krivdo za izčrpanost staršev prevali na njih in se jih označi za neodgovorne, lene ali mehkužne, čeprav so mnogi zelo skrbni in odgovorni. Pa kljub temu izčrpani. Družinske politike niso vedno prilagojene mladim staršem, npr. težko pridejo do fleksibilnih delovnih ur ali ustreznih podpornih sistemov. Pomanjkanje podpore za mlade starše je resen problem, ki lahko vpliva na njihovo duševno zdravje, finančno stabilnost in splošno kakovost življenja. Pogosto se mladi starši znajdejo v situaciji, kjer se od njih pričakuje, da bodo vse zmogli sami, a jim sistem in okolica ne nudita dovolj pomoči.
Kako boš podprl/-a svojega otroka?
Pomembno je, da se zavedamo, da otrokova vrednost ne sme temeljiti na tem, koliko zna. Starši ne smemo delati še dodatnih pritiskov glede ocen. Moramo se vprašati, kaj je naša vloga in kaj si želimo, da se otroci naučijo v družini. Pomembno je tudi, kako mu starši predajamo veščine – skozi odnos, zgled in vsakodnevne izkušnje. In ne z očitki in pridigo. Otroci se učijo predvsem z opazovanjem odraslih, saj so prav te izkušnje tiste, ki jih najbolj ponotranjijo.
Čuječnost te lahko podpre v starševstvu
Čuječnost je ena izmed ključnih pristopov, kjer spoznavamo, kako prepoznati svoje meje, se povezati s sabo in se izogniti izgorelosti ter občutku nesmisla. Gre za zavestno prisotnost v trenutku, brez sodb, brez naglice – le opazovanje sebe, svojih misli, občutkov in telesnih signalov. V terapevtskem procesu se jo učimo skozi odnos, na ta način nam postane bolj domača tudi v vsakdanjiku.
Če se še nisi srečal/-a s čuječnostjo, pa te vabim, da se udeležiš delavnice, ki jo bova izvedla s kolegom Sebastianom, učiteljem čuječnosti in specializantom integrativne psihoterapije.
V kontekstu starševstva je čuječnost izjemno pomembna, ker nam pomaga:
🔹 Prepoznati utrujenost, preden nas ta zlomi – Če smo pozorni na svoje telo, bomo hitreje opazili prve znake izčrpanosti (napetost v ramenih, plitko dihanje, občutek teže v telesu …) in ukrepali pravočasno.
🔹 Zavestno izbirati, kam vlagamo svojo energijo – Namesto avtomatskega hitenja od enega opravila k drugemu si lahko zastavimo vprašanje: Ali je to res pomembno? Ali to počnem iz strahu, pritiska ali iz resnične želje?
🔹 Sprejeti, da smo več kot le naši dosežki – Ko smo prisotni v trenutku, lažje prepoznamo, da vrednost ni le v tem, kaj naredimo, ampak tudi v tem, kako se počutimo in kako živimo.
🔹 Najti smisel v majhnih stvareh – Namesto da stalno iščemo ekstreme (več, hitreje, bolje), se učimo videti lepoto v preprostih trenutkih – v počasnem požirku kave, globokem vdihu svežega zraka, nasmehu bližnjega.
V tem hitrem svetu, ki nas sili v nenehno produktivnost, je čuječnost dejanje upora. Je odločitev, da ne bomo le dirkali skozi življenje, ampak ga bomo zares živeli. Te zanima, kako bi to vpeljali v vsakdanjik ali kako čuječnost konkretno uporabiti?